VOJAŠTVO
   MILITARY

ZANIMIVOSTI - Z17

POSADNE ENOTE – DA ALI NE? ODGOVOR – DA!

Vojnozgodovinski zbornik 2004/15
POSADNE ENOTE – DA ALI NE? ODGOVOR – DA!

 àpublicistika
 àčlanki
 àzanimivosti
 àprojekti
 àenglish summaries
 àrodoslovje
 ào avtorju
 àpovezave

 v
 

Ko sem v Vojnozgodovinskem zborniku štev. 7/2001 prebiral izredno zanimiv članek POSADNE EDINICE V SLOVENIJI avtorja gospoda Gortana Simončiča, sem bil ne samo presenečen, temveč tudi jezen sam nase zaradi pomanjkljivega poznavanja problema prikrivanja tajnosti partizanskih enot v Sloveniji z imenom »posadne edinice« (stran 94).

Stvar se mi je zdela skoraj nemogoča iz preprostega razloga, ker sem na tečaju častnikov vojaške policije v Varnostno-obveščevalnem šolskem centru v Pančevu novembra 1959 poslušal tudi predavanje o »posadnih jedinicah« kot predhodnici enot Knoja in vojaške policije, ki so bile prvenstveno uporabljene v bojih za uničenje zadnjih ostankov četniške oziroma Kraljeve vojske v domovini generala Draža Mihailovića. Torej, šlo je za »posadne jedinice« na ozemlju Srbije in Črne gore, delno tudi vzhodne Bosne.

Ker sem bil v vojaški policiji oziroma varnostni službi JLA vse od oktobra 1959, obenem pa sem končal vse splošne vojaške in varnostne šole, tudi najvišje, se mi je zdelo zares nemogoče, da ne bi vedel za takšno slepilno potezo glede prikrivanja partizanskih enot v Sloveniji. Zdelo se mi je umevno, da najprej še enkrat pogledam spomine vrhovnega poveljnika partizanskih odredov Jugoslavije, takratnega generalpolkovnika v rezervi, Svetozarja Vukmanovića Tempa. Ker je bil v obujanju spominov zelo zgovoren, sem pričakoval, da bo zapisal tudi to slepilno potegavščino okrog posadnih enot. Vendar o tem nisem našel nobene omembe.

Zato sem ob neki drugi priložnosti v VZZ štev. 9/2002 samo omenil »dvom« o posadnih enotah v Sloveniji. S posebno pozornostjo sem nato prebral v VZZ štev. 13/2003 obširen in dokumentiran odgovor gospoda Gortana Simončiča pod naslovom OBSTOJ POSADNIH EDINIC V SLOVENIJI. Seveda, najbolj so me prepričali spomini njegovega pokojnega očeta, ki je bil eden od inštruktorjev teh partizanskih oziroma posadnih enot. Dodatno pa me je prepričal tudi z omembo, da poseduje dokument vojaškega sodišča v Ljubljani iz leta 1954, ki dokazuje obstoj posadnih enot, ne more pa ga objaviti zaradi tajnosti osebnih podatkov (te bi lahko samo prečrtal). Posebej me je razveselil njegov poziv drugim raziskovalcem, naj pogledajo v razne arhive, tudi JLA, pa sem se lotil prav tega.

Moj prijatelj in znanec generalmajor v pokoju, mag. Milisav Sekulić, nazadnje je bil načelnik znanstveno-raziskovalnega oddelka I. uprave GŠ JLA, me je opozoril na dve javno objavljeni izdaji oz. zbornika (v katerih je tudi sam sodeloval kot pisec), ki sta izšla 1989, in sicer: ZVEZNI SEKRETARIAT ZA LJUDSKO OBRAMBO, II. del, Organizacija in pristojnosti, kakor tudi KONCEPCIJA, DOKTRINA IN SISTEM SPLOŠNE LJUDSKE OBRAMBE. Obenem sem generala Sekulića tudi zaprosil naj poskuša iz arhiva JLA dobiti dokumente o posadnih enotah v Sloveniji, posebno še o morebitnem prikrivanju partizanskih enot s tem imenom.

Rezultat je na dlani: tudi v Sloveniji so, poleg partizanskih, obstajale še »posadne« enote vse od 1947, od 1957 pa je bil načrtovan celo Glavni štab posadnih enot za Slovenijo z mrežo podrejenih štabov in posadnih odredov, boji pa so bili podrejeni JA – JLA.

Zaradi nekaterih netočnosti v besedilu gospoda Simončiča, predvsem pa, da bi imeli bralci VZZ celovit pregled razvoja teritorialne komponente v okvirih JLA oz. oboroženih sil SFRJ, omenjam nekaj bistvenih elementov, ki temeljijo na že znanih dokumentih JLA, na razpolago pa so tudi dokumenti v arhivu Vojaškozgodovinskega inštituta v Beogradu.

Prehod iz partizanske vojske v regularno in centralizirano JA, ki je potekal od 1945, je bil zelo buren zaradi vojaških groženj z Zahoda (Koroška, Trst) in zatem z Vzhoda (Informbiro). Preskočil bom razvoj operativnega dela JA oz. JLA in se bom zadržal samo na razvoju teritorialne komponente.

V Sloveniji so partizanske enote obstajale vse do končne zmage 9. maja 1945 oz. do trenutka, ko je bil (15. maja t.l.) tudi formalno ukinjen GŠ NOV in PO Slovenije.

Slovenske posebnosti, od prvih »vaških straž« in enot »narodne zaščite«, ki so bile formirane z ukazom GŠ NOV Slovenije dne 17. 10. 1941, so zelo poučne. Namreč, enote narodne zaščite so 1942, po vključitvi glavnega jedra v partizanske odrede, prevzele zaledne in pomožne naloge. Po kapitulaciji Italije, 1. marca 1944, so bile iz enot narodne zaščite oblikovane enote Vojska državne varnosti (tri brigade), ki so bile kmalu zatem, 15. avgusta 1944, preimenovane v 1. slovensko divizijo Knoja, kasneje tudi v Ljudsko milico.

Takoj po osvoboditvi Jugoslavije, maja 1945, so bile razpuščene vse partizanske enote in vojno-teritorialna poveljstva (poveljstva mest, divizijskih in korpusnih con in poveljstva vojaških področij). V skladu s sovjetsko vojaško doktrinu se vse do 1947 ni razpravljalo o formiranju enot za bojno dejstvovanje v zaledju sovražnika, ker so menili, da so za te naloge predvidene enote Knoja in Ljudske milice, po potrebi pa tudi manjše operativne enote JA.

Na ozemlju Jugoslavije so od 1944 do 1947 obstajale enote Korpusa ljudske obrambe Jugoslavije – Knoj, ki je bil ustanovljen 20. avgusta 1944, načelnik štaba pa je postal podpolkovnik dr. Marjan Dermastija, do tedaj prvi pomočnik načelnika GŠ NOV Slovenije. Enote Knoja so poleg varovanja državne meje vodile intenzive in krvave boje pri likvidaciji zaostalih kvislinških enot, predvsem četniških, križarskih, balističnih in raznih odpadniških skupin.

V obdobju od 1945 do 1947 so se tudi v Sloveniji odvijale številne bojne akcije proti banditizmu, skrivačem in dezerterjem. Šlo je za tri vrste banditskih skupin: ostanke kvislinških enot (Matjaževa vojska, križarji, vojska Kristusa kralja in podobne),  diverzantsko-teroristične skupine poslane iz tujine, in organizirane podtalne organizacije (TAKO – Tajna antikomunistična organizacija in podobne). Bojne akcije proti banditizmu je operativno usmerjala Ozna oziroma Udv, bojno pa so dejstvovale enote 1. slovenske divizije Knoj. Leta 1947 je bil pojav banditizma v Sloveniji realiziran (ujetih in likvidiranih je bilo  212 oseb, aretiranih pa še 575 pomagačev), padlo pa je tudi 5 knojevcev.

Po dveh reorganizacijah je bil 31. marca 1953 Knoj ukinjen. Naloge varovanja državne meje je od Knoja prevzelo novoformirano poveljstvo mejnih enot JLA (mejni odseki in stražnice), naloge Knoja na področju notranje varnosti pa so prevzeli organi notranjih zadev in milice. Iz preostanka enot Knoja pa je bila 1955 formirana še Vojaška policija JLA (14 bataljonov).

Marko Lopušina v svoji knjigi Ubij svojega bližnjega, dokumentirani zgodbi o jugoslovanski tajni policiji 1945–1995, na str. 161 zapiše tudi naslednje: »Bojna aktivnost enot JA, posadnih bataljonov področnih poveljstev, posadnih čet mestnih poveljstev, partizanskih straž in enot Korpusa ljudske obrambe Jugoslavije in Ljudske milice proti odpadnikom, je trajala v glavnem do sredine 1945, vodil jih je GŠ NOV Srbije, nato pa so  čiščenje terena opravljale enote Knoj-a do konca 1947.« Torej, šlo je za poseben položaj v Srbiji in vzhodni Bosni, kjer se je nahajalo okrog 5.000–7.000 četnikov Draža Mihailovića. V bojih na Zelengori maja 1945 so bili četniki dokončno poraženi, nakar se je začel pravi lov za razkropljenimi skupinami in posamezniki. In prav v teh številnih in manjših akcijah so srbske posadne enote in partizanske straže prispevale levji delež pri dokončni likvidaciji četnikov, balistov in dezerterjev. In o teh posadnih enotah sem leta 1959 poslušal na začetku omenjeno predavanje.

Ker so bile nekatere od teh manjših enot stacionirane v posameznih mestih v daljšem časovnem obdobju, so verjetno prav zaradi tega dobile ime »posadne« enote«, kakor je to bilo leta 1945 v Srbiji. To ime pa so po letu 1947 imele uradno uradno oblikovane prve teritorialne enote v okvirih JLA. Tudi v Sloveniji! Zakaj so v Sloveniji vojaški organi v dogovoru z organi ljudske oblasti sprejeli ime »posadne« enote (edinice), ko pa so imeli izredno bogato zakladnico izkušenj enot narodne zaščite, je zares nenavadno. Verjetno bo gospod Gortan Simončič prav o tem vedel kaj več povedati. Ker pa so tudi uradno obstajale posadne enote v Sloveniji, se mi zdi malo verjetno, da so s tem imenom prikrivali druge vrste enot (partizanske). Zato si velja celo stvar ogledati podrobneje.

Jugoslovansko-sovjetski ideološki spor (informbiro) v obdobju 1947–1952 je seveda znatno vplival na razvoj in organizacijo JA – JLA, saj je jugoslovanska vojaška doktrina do tega obdobja temeljila na sovjetski vojaški doktrini, njihovi oborožitvi in opremi, na kadrih, šolanih v SZ, poleg tega pa so bili do 1947 prisotni v vojaških enotah in poveljstvih tudi sovjetski vojaško-politični, varnostni in drugi inštruktorji. Prav ta spor s SZ, kakor tudi vojaške grožnje in pritiski s strani vzhodnoevropskih držav in armad, so jugoslovansko vodstvo prisilili na temeljite doktrinarne in organizacijske spremembe, predvsem pa na postavljanje na lastne noge tudi glede oborožitve.

Teritorialne enote seveda niso bile jugoslovanski izum. Po I. svetovni vojni so posamezne armade določile, da bodo v zaledju bojno delovale policijske in žandarmerijske enote, šele v toku II. svetovne vojne in po njej je večina držav ustanovila posebne teritorialne enote. Tako so v ZDA znane enote Nacionalne garde, v Veliki Britaniji enote Domovinske garde, v Italiji so to vlogo prevzele teritorialne karabinjerske enote, v skandinavskih državah pa nekakšne domobranske enote. V SZ so obstojale samo enote civilne obrambe in PZO (protizračne obrambe), na Poljskem so organizirali odrede za samoobrambo, na Madžarskem pa enote notranje varnosti in podobno.

Zaradi neposrednih groženj Sovjetske zveze in ostalih vzhodnoevropskih držav je maršal Tito leta 1947 ukazal formiranje novih teritorialnih (partizanskih) enot v okvirih JA. Za ponazoritev kakšen je bil ta pritisk v obdobju 1948–1954 na naših vzhodnih mejah, je dovolj, če samo omenim nekaj številk: bilo je izzvanih 7.877 mejnih incidentov, od tega 142 oboroženih, v katerih je padlo 24 jugoslovanskih graničarjev in 12 civilistov. V Jugoslavijo je bilo ilegalno poslanih 713 vohunov in diverzantov, ki so delovali za račun 90 obveščevalnih centrov in punktov. Pogoste so bile tudi kršitve zračnega prostora in ozemeljskih voda.

Formiranje posebnih bataljonov (ukaz GŠ JLA, strogo zaupno, štev. 1850 z dne 10. 12. 1947) in enot teritorialne protizračne obrambe – PZO (ukaz GŠ JLA, strogo zaupno, štev. 146 z dne 12. 2. 1948) dejansko predstavlja začetek oblikovanja mirnodobnih partizanskih in teritorialnih enot v Jugoslaviji. V obdobju 1948–1949 so bile ustanovljene še stražarske enote (vodi, čete in bataljoni), po mobilizacijskem načrtu za 1949 pa je bilo predvideno formiranje večjega števila drugih teritorialnih enot, in sicer: partizanskih enot in ustanov, stražarskih, sprejemnih in posadnih enot. Vse te teritorialne enote so bile pod poveljstvom JA, bilo pa je tudi predvideno, da lahko nekatere od teh delujejo za potrebe organov družbeno-političnih skupnosti. Tega leta je bila uvedena tudi predvojaška vzgoja za vso mladino. Zaradi ekonomskih in drugih razlogov je število posameznih vrst enot naraščalo postopoma (do leta 1953 je bilo ustanovljenih 195 partizanskih odredov, leta 1957 pa se je njihovo število povečalo na 227).

Za skokovit razvoj partizanske in teritorialne komponente JLA je bila vsekakor pomembna Titova odločitev sredi leta 1949, da se ustanovi Vrhovno poveljstvo partizanskih odredov Jugoslavije, ter glavnih štabov po republikah (pokrajinah) in štabov po občinah. Njihova osnovna naloga je bila formiranje partizanskih odredov. Dejansko je šlo za doktrinarno odločitev, da se v primeru napada SZ in vzhodnoevropskih držav na Jugoslavijo poleg frontalnega organizira tudi odpor v zaledju. Tako je bilo predvideno z vojnim načrtom 1951, da se partizanski odredi formirajo v Makedoniji, Srbiji in severno od Donave in Save, z dopolnitvijo tega načrta za 1953 pa še na preostalem ozemlju Jugoslavije, torej tudi v Sloveniji. Po podatkih iz arhiva JLA (ukaz strogo zaupno štev. 5 z dne 10. 1. 1958) je bilo do leta 1957 formiranih: 105 partizanskih brigad, 52 teritorialnih bataljonov, 1.596 teritorialnih čet, 230 bataljonov ljudske vojske in 46 štabov ljudske vojske.

Potrebno je seveda povedati, da so bile prve partizanske enote ustanovljene samo v pogojih neposredne vojne nevarnosti in v sestavi JLA, torej na mobilizacijski razglas in iz izbranih vojaških obveznikov. Šlo je za partizanske odrede raznih inačic, ki so šteli od 31 do 105 pripadnikov. Šele po letu 1952 so obstajali pogoji za oblikovanje večjih partizanskih enot, tudi brigad in divizij.

Novosprejeti Zakon o ljudski obrambi iz 1955 (SL FLRJ št. 30/1955 in SVL št. 10/1955) je omogočal, da se poleg dotedanjih formacijsko-organizacijskih oblik oboroženih sil, zvrsti, rodov in služb ustanovijo tudi teritorialne enote kot posebna oblika vojaških formacij JLA, kot npr. tovarniške enote PZO, straže, posadne enote idr.

Na podlagi ocene značaja in oblike možne vojne in oborožene borbe, doktrinarnih stališč in dotedanjih izkušenj so bile leta 1957 sprejete osnovne smernice razvoja teritorialne komponente JLA – oboroženih sil SFRJ. Tako je bilo odločeno, da se oblikujejo bataljoni ljudske vojske, teritorialni bataljoni in diverzantski odredi, razpravljalo pa se je tudi o formiranju stražarskih čet in bataljonov v času vojne.

V začetku leta 1955 so na podlagi odločitve vrhovnega poveljnika JLA pospešili delo pri prvem povojnem projektu dolgoročnega razvoja JLA, na temeljih lastne vojaške doktrine. Do 1958 je bila ta doktrina tudi podrobneje teoretično in praktično razčlenjena, pa je bila tako tudi  agresija na SFRJ obravnavana v pogojih uporabe nuklearnih bojnih sredstev, množične uporabe oklepnih, letalskih in zračno-desantnih enot, diverzij in psihološko-propagandnega dejstvovanja. Doktrina je predvidevala oborožen odpor v najširšem smislu kakor tudi strategijo in taktiko frontalnih, partizanskih in vseh drugih vrst odpora na celotnem vojskovališču. Seveda je takšna doktrina predvidevala, da se vzpostavi potrebna organizacijska struktura oboroženih sil, s katerimi se bo mogoče zoperstaviti dejstvovanju agresorja v vseh pogojih in inačicah vojne.

To so bili nedvomno elementi teritorialne obrambe. V zakonu je bilo predvideno, da takšne teritorialne enote formirajo in vodijo organi ljudske oblasti v občinah in okrajih, vendar vedno v soglasju s prvostopenjskimi vojaško-teritorialnimi organi in pristojnimi organi za notranje zadeve. V omenjenem zakonu (členi 134–137) je bilo predvideno, da so samo enote PZO direktno  podrejene vojaškim organom, predvsem glede bojne pripravljenosti in dejstvovanja. Bilo je tudi predvideno, da se v teritorialne enote mobilizirajo samo tisti vojaški obvezniki, ki niso bili predvideni za popolnitev enot JLA in civilne zaščite.

V organizacijskem smislu je bilo prelomno leto 1958, ko so bili izdani ukazi o ustanovitvi posameznih vrst teritorialnih enot, obenem pa so bile določene pristojnosti vojaških in civilnih organov oblasti. Tako so bili na podlagi ukaza vrhovnega poveljnika JLA št. 24 z dne 25. 6. 1958 formirani vojaški teritorialni pehotni bataljoni (vseh je bilo 178) in štabi vojaških teritorialnih pehotnih odredov (vseh je bilo 34), ki so bili podrejeni poveljstvom vojaških področij (3 štabi odredov in 15 bataljonov) oziroma poveljstvom vojaških odsekov.

Hkrati je bil na celotnem ozemlju Jugoslavije realiziran drugi del ukaza vrhovnega poveljnika JLA, po katerem je bilo potrebno že v miru v podjetjih, občinah in okrajih pripraviti vse potrebno glede formiranja bataljonov ljudske vojske (vseh je bilo 221) in štabov odredov ljudske vojske (vseh je bilo 55), ki bi se aktivirali v primeru vojne. Pripadniki ljudske vojske niso nosili uniforem, temveč samo kape (titovke). Armadna poveljstva so bila zadolžena, da jih preskrbijo z orožjem in opremo, v toku vojne pa so skrb za njihovo zaledno podporo prevzeli organi oblasti po občinah in v okrajih. Podrobneje o tem v izdaji OBOROŽENE SILE JUGOSLAVIJE 1945–1985, str. 166.

Kot sem že omenil, so bile posadne enote formirane že leta 1947. No, z ukazom vrhovnega poveljnika z dne 1. 8. 1957 so tudi posadne enote doživele znatno reorganizacijo. V izdaji KONCEPCIJA, DOKTRINA IN SISTEM SPLOŠNE LJUDSKE OBRAMBE, VIZ, Beograd, 1989, stran 206, je objavljen tudi predlog sheme organizacije in vodenja teritorialnih enot, enot ljudske vojske in posadnih enot, seveda v vojnem času. Zaradi tehničnih ovir tiskar sheme ne more prekopirati, zato jo bom nazormo razložil.

Shema je objavljena pod naslovom ORGANIZACIJA IN VODENJE TERITORIALNIH PEHOTNIH ENOT, ENOT LJUDSKE VOJSKE IN POSADNIH ENOT 1957.

Z ukazom vrhovnega poveljnika JLA štev. 195 z dne 28. 6. 1958 so bili po republikah organizirani glavni štabi (6), po pokrajinah operativni štabi (2), po regijah štabi skupin posadnih odredov (24) in posadni odredi (248) na posameznih področjih.

Bilo je predvideno, da se posadne enote formirajo samo v vojnem  času in v okvirih takratnih vojaških območij. Iz dokumenta I. uprave GŠ JLA, strogo zaupno, štev. 592/1958, je organizacija posadnih enot izgledala takole:

  • 1. armadno območje: GŠ posadnih enot LR Srbije, štab posadnih enot AP Vojvodine, 5 štabov skupin posadnih odredov in 21 posadnih odredov.

  • 3. armadno območje: GŠ posadnih enot NR Makedonije, štab posadnih enot AP Kosova in Metohije, 7 štabov skupin posadnih odredov in 25 posadnih odredov.

  • 5. armadno območje: GŠ posadnih enot LR Hrvaške in LR Slovenije, 9 štabov skupin posadnih odredov in 37 posadnih odredov.

  • 7. armadno območje: GŠ posadnih enot Bosne in Hercegovine, 6 štabov skupin posadnih odredov in 47 posadnih odredov.

  • Poveljstvo Jugoslovanske vojne mornarice: 3 štaba skupin posadnih odredov in 15 posadnih odredov.

Iz tega je izhaja, da so organi Državnega sekretariata za ljudsko obrambo, ob vsestranski pomoči organov oblasti na vseh nivojih, uspešno realizirali smernice Sveta za ljudsko obrambo o realizaciji doktrine obrambne vojne in angažiranje prav vseh ljudskih in materialnih potencialov. Na podlagi podatkov iz izdaje KONCEPCIJA, DOKTRINA IN SISTEM SPLOŠNE LJUDSKE OBRAMBE, VIZ, Beograd, 1989, stran 117, sprotna opomba 80, je bilo ob koncu 1958 stanje teritorialne komponente v Jugoslaviji naslednje: 144 partizanskih brigad, 90 teritorialnih odredov, 951 teritorialnih čet, 35 diverzantskih odredov (izven mest) in 123 diverzantskih odredov v mestih, 22 posadnih protiletalskih baterij, 178 teritorialnih pehotnih bataljonov, 31 štabov odredov teritorialnih pehotnih bataljonov, 269 posadnih odredov, 26 štabov skupin posadnih odredov, 30 stražarskih bataljonov in 21 stražarskih čet.

Po letu 1958 je sledil nadaljnji kvalitetnejši razvoj teritorialne komponente JLA, predvsem se je povečalo število partizanskih brigad, formirani pa so bili tudi močnejši diverzantski odredi. Partizanske in teritorialne enote so bile še vedno pod poveljstvom korpusnih, področnih in armadnih poveljstev JLA, v katerih so uvedli še funkcijo pomočnika poveljnika za teritorij, ki je v vojnem času prevzel funkcijo poveljnika armadnega območja ali področja, s tem pa tudi poveljstvo nad celotno teritorialno komponento.

Čeprav je v tem obdobju vodenje in poveljevanje teritorialne komponente ostalo v rokah JLA, je vendarle v Zakonu o ljudski obrambi, ki je bil sprejet 1955, že povdarjena večja vloga in odgovornost organov oblasti in ostalih družbenih struktur pa tudi večjih podjetij, kjer so bile organizirane enote PZO.

Z ukinitvijo GŠ NOV po republikah, maja 1945, seveda ni popolnoma prenehal vpliv republiških vodstev na organizacijski ustroj in razvoj JLA v miru. To se je še posebej odrazilo pri ustanavljanju partizanskih in teritorialnih enot ter tudi vojaških okrožij in odsekov. Poseben pomen pa so imeli od 1949 tudi t. i. koordinacijski komiteji (komisije) ljudske obrambe po republikah, pokrajinah in v občinah, kar je pomenilo znaten vpliv družbeno-političnih skupnosti na obrambnem področju, obenem pa tudi reafirmacijo izkušenj iz NOB. Z ukazom GŠ JLA, strogo zaupno, štev. 635 z dne 16. 3. 1949, je bilo določeno, da se v koordinacijske komiteje – komisije s strani JLA napotijo naslednje starešine:

  • v koordinacijski odbor ljudske obrambe Srbije, Hrvaške in Bosne in Hercegovine poveljniki in politični komisarji vojaških območij, v Sloveniji in Makedoniji poveljnik in politični komisar armade, v Črni gori pa načelnik in politični komisar vojaškega okrožja;

  • v koordinacijsko komisijo ljudske obrambe AP Vojvodine poveljnik in politični komisar vojnega področja, v Dalmaciji in na Kosovu načelnik in politični komisar vojaškega okrožja;

  • v koordinacijske komisije pri okrajnih, mestnih in rejonskih odborih načelniki vojaških odsekov.

Izjemno vlogo pri »prenosu« pristojnosti iz vojaške v civilno sfero je seveda imelo formiranje Vrhovnega poveljstva partizanskih odredov Jugoslavije, sredi 1949. Ni slučajno, da je bil takrat za vrhovnega poveljnika partizanskih odredov imenovan Svetozar Vukmanović - Tempo, sicer član politbiroja CK KPJ, obenem pa tudi glavni politični komisar JLA oz. načelnik politične uprave DSLO. Za političnega komisarja je bil imenovan Mijalko Todorović - Plavi, za načelnika štaba pa generalmajor Rudolf Primorac.

V prej omenjenih tekstih je sicer omenjeno, da je prihajalo do nesoglasij glede poveljevanja in vodenja teritorialne komponente, vendar podrobnosti niso navedene. Ker je šlo za politične dogovore in razprave, predvidevam, da bi raziskovalci kaj več o tem lahko našli le v arhivu CK ZK Slovenije.

Prijatelja in sošolca sem zaprosil, če lahko o problemu »posadnih« enot govori s kakšnim partizanskim generalom. Obiskal je Pavla Jakšića, generalpolkovnika v pokoju, poveljnika zaledja JA in beograjskega vojaškega območja, nazadnje pomočnika načelnika GŠ JLA. General Pekić je omenil, da Svetozar Vukmanović - Tempo sploh ni bil dorasel funkciji vrhovnega poveljnika partizanskih odredov. Pri tem je omenil številne dileme, ki jih je v svojih Spominih, II. del, stran 103,  opisal takole: 

»…med nami, generali in visokimi državnimi funkcionarji, so obstajali razni antagonistični pogledi na bistvene probleme obrambe države: koalicijska ali nacionalna samostojna obrambna vojna, odločilna frontalna obramba ali fleksibilna frontalno-partizanska ali partizanska vojna; stalna ali poljska fortifikacija; odhod vojske v Sibirijo (v ujetništvo, po napadu SZ, moja pripomba) ali prehod na partizansko bojevanje, evakuacija v okvirih gospodarske mobilizacije ali zapuščanja delov ozemlja na podlagi nekakšnih nestvarnih načrtov potapljanja sovražnika v »panonskem morju« (umetno poplavljanje dela Vojvodine, moja pripomba)? Itd. Itd.«

Glede termina »posadne« enote je potrebno povedati, da jih ne gre enačiti s »posadnimi trupami« (enotami), ki so navedene v Vojaški enciklopediji, Beograd, 1965, saj so po tem viru to »enote, ki posedajo in branijo utrjene rejone stalne ali poljske fortifikacije«. Nadalje se navaja, da gre za enote različnih velikosti in moči (tudi divizije), ki so posedale utrjene mejne objekte, kot je bila Magino linija in podobne. V Franciji so te enote po I. svetovni vojni imenovali tudi »trdnjavske«, medtem ko so imele v Nemčiji podobne enote več imen, kot npr. pozicijske enote, varnostne posadke, mejne enote in mejne straže. V kraljevini Jugoslaviji so t. i. Rupnikovo linijo v Sloveniji posedale »posadne enote« (polk, bataljon, četa). Slovenskega imena ni bilo, vsaj znano ni. V PSJ je pod »posadka« navedeno, da gre za enoto ali skupino vojakov, razporejenih na kraju, tanku ali letalu (močne posadke, poveljnik posadke, mestna posadka, tankovska posadka).

Prav tako bi v Sloveniji morali poiskati odgovor, zakaj so odgovorni partijski predstavniki sprejeli ime »posadne enote«, ko pa je bilo vendarle jasno, da ne gre za slovenski izraz in da ga ne bi sprejel niti generakpodpolkovnik Jaka Avšič, tedaj (1947) še poveljnik zaledja JA.

Čeprav gre bolj za prestižno stvar, bi vseeno morali raziskati, ali je bila teritorialna komponenta JLA res zunaj pristojnosti Vs JLA oz. v pristojnosti Sdv. Navedba  Gortana Simončiča, da je Sdv preverjala kadre partizanskih enot, še ne pomeni  nobene varnostne pristojnosti, temveč samo z zakonom določeno opravilo – redne preverke so vedno opravljali organi notranjih zadev in Sdv. Tudi mene je pred vstopom v vojaško akademijo preverjala Sdv, vendar pa tako nespretno, da sem takoj zvedel, kaj so spraševali. Seveda pa ne gre pozabiti, da so bili tudi organi Vs JLA pooblaščeni, da opravljajo določene preverke (za sprejem častnikov v gardne enote, v vojaško policijo in varnostno in obveščevalno službo JLA ter tudi za vse kandidate za generale – admirale).

Naj zaključim. S spoštovanim Gortanom Simončičem se popolnoma strinjam, da so tudi v Sloveniji obstajale partizanske in »posadne« enote (tudi edinice), brez dvoma pa je tudi, da so bile še vedno pod ingerenco GŠ JLA. Tudi generalmajor v pokoju, Milovan Zorc, avtor članka o TO Slovenije v ES/13, str. 238, dobesedno zapiše: »do 1968  kot pomožne sile v sestavi JLA«. Zato se mi zdi, da letnica 1949 ni prava letnica o ponovni ustanovitvi slovenske vojske.

Izredni poznavalec razmer v JLA, posebno v TO Slovenije, Milovan Zorc, generalmajor v pokoju, sicer pa tudi načelnik štaba in v.d. poveljnika TO Slovenije, mi je nedavno tega povedal, da je sicer vzpodbujal zbiranje gradiva za zgodovino TO Slovenije, tudi ob pomoči pokojnega generalpolkovnika Rudolfa Hribernika – Svaruna, vendar je ostalo samo pri zamisli. Zato mi je ponudil v pregled knjigo polkovnika Milana Inđića TERITORIALNA OBRAMBA BOSNE IN HERCEGOVINE, ki vsebuje prav tiste dogodke in elemente, ki jih je generalmajor Zorc hotel ohraniti v Sloveniji. Ker gre za nekatere skupne (republiške) razvojne dogodke, jih bom samo naštel:

  • December 1947 – formiranje posadnih enot na teritoriji, pod poveljstvom JA

  • Leto 1948 – formiranje stražarskih enot – vodov, čet in bataljonov in uvajanje predvojaške vzgoja šolske mladine

  • Marec 1948 – odhod sovjetskih vojaških instruktorjev iz JA

  • Junij 1948 – formiranje enot PZO v večjih industrijskih objektih, pod poveljstvom JA. Namesto vojaških organov v sestavi okrajnih in okrožnih ljudskih odborov so ustanovljeni vojaški odseki (449) in vojaška okrožja (55)

  • December 1948 – ustanovitev višjih vojaškij akademij (kopenske, letalske in pomorske) in postavljeni temelji vojaške (namenske) industrije

  • Junij 1949 – formiranje koordinacijskih komitejev pri republiških in pokrajinskih izvršnih svetih ter tudi pri okrajnih in občinskih ljudskih odborih. Ustanovljeno je Vrhovno poveljstvo partizanskih enot Jugoslavije in glavni štabi po republikah in pokrajinah

  • December 1949 – reorganizacija JA – formiranje polkov (149) in samostojnih brigad (20)

  • December 1950 – ukinjena so vojaška področja in armade in formirani korpusi v sestavi vojaških območij

  • December 1951 – JA je preimenovana v Jugoslovansko ljudsko armado, ki je dejansko postala operativno-teritorialna vojska

  • Junij 1953 – ukinjena je funkcija političnega komisarja in uvedena funkcija pomočnika poveljnika za politično-pravne zadeve

  • 1955–1958 – nove ocene vojaško-politične situacije in strateškega položaja Jugoslavije in sprejetje »Doktrine splošne ljudske vojne«

  • April 1956 – formiranje novih enot PZO (po podjetjih, novih 250 PA topov), kakor tudi formiranje bataljonov ljudske vojske v podjetjih in čet v občinah in zadrugah, ki so bile pod poveljstvom odredov ljudske vojske

  • 1957 – uvajanje funkcije pomočnika poveljnika za teritorilane zadeve v armadnih poveljstvih. Bilo je ustanovljenih več vrst teritorialnih enot: posadne, stražarske, enote PZO, enote ljudske vojske, pontonirske in druge. Skupaj je bilo ustanovljenih: 105 partizanskih brigad, 52 teritorialnih bataljonov in 1.596 čet

  • 1960 – formiranje teritorialnih čet po občinah in odredov po okrajih, vse pod poveljstvom JLA. Formirani so tudi mladinski odredi (363.000 mladih)

  • 1964 – izvršena reorganizacija teritorialnih in partizanskih enot

  • 1968 – ustanovitev Teritorialne obrambe kot nove oborožene komponente pod ingerenco republiških in pokrajinskih vodstev.

V navedeni knjigi je zelo podrobno prikazan razvoj TO BiH od 1968 naprej, medtem ko je razvoj od 1947 do 1968 zelo splošen. Tudi v tej knjigi sem iskal slovensko inovacijo okrog »posadnih enot«, vendar je nisem našel.

Raziskati pa bo le potrebno, ali so slovenske partizanske enote v obdobju 1947–1955  zares uporabljale ime »posadne enote zaradi zaščite tajnosti njihovega obstoja«. Potrebujemo pisni dokaz, zaradi zgodovine. V arhivu JLA ga zaenkrat ni mogoče najti. Vsekakor bi moral biti v arhivu CK ZK Slovenije. Verjamem pokojnemu partizanskemu stotniku Juliju Simončiču - Gortanu, vendar je za zgodovino pomemben primarni (pisni) dokument.


Viri:

  • Gortan Simončič, POSADNE EDINICE V SLOVENIJI, Vojnozgodovinski zbornik štev. 7, Logatec, 2001

  • Gortan Simončič, OBSTOJ POSADNIH EDINIC V SLOVENIJI, Vojnozgodovinski zbornik štev. 13, Logatec, 2003

  • Svetozar Vukmanović - Tempo, REVOLUCIJA KOJA TEČE, Memoari, Zagreb, 1982

  • Marko Lopušina, UBIJ BLIŽNJEG SVOG, Jugoslovanska tajna policija 1945–1995, Beograd, 1996

  • RAZVOJ ORUŽANIH SNAGA SFRJ 1945–1985, KONCEPCIJA, DOKTRINA I SISTEM OPŠTE NARODNE ODBRANE, VIZ, Beograd, 1989

  • RAZVOJ ORUŽANIH SNAGA SFRJ 1945–1985, SAVEZNI SEKRETARIJAT ZA NARODNU ODBRANU, II. deo, Organizacija i nadležnosti, VIZ, Beograd, 1989

  • VOJNA ENCIKLOPEDIJA, 7, Beograd, 1965

  • ENCIKLOPEDIJA SLOVENIJE, 13, Ljubljana, 1999

  • Pavle Jakšić, generalpodpolkovnik, NAD USPOMENAMA, Beograd, 1990

  • Milan Inđić, polkovnik, TERITORIALNA ODBRANA BOSNE IN HERCEGOVINE, Sarajevo, 1987

 
 á na vrh strani
    
 

 

  Oblikovanje © 2007, Andrej Ivanuša - domača stran - vse kar me zanima

Strani so avtorsko zaščitene © 2003-2015 Marijan F. Kranjc, Ljubljana. Objavljanje in kopiranje je dovoljeno samo s pisno privolitvijo avtorja.
Skrbnik strani in oblikovanje Andrej Ivanuša, Maribor. Tehnične napake javite na:
andrej.ivanusa@amis.net