ZANIMIVOSTI - Z08

V Vojnozgodovinskem zborniku štev. 10 sta se, poleg urednika (Janeza J. Švanjcerja, brigadirja v pokoju) še dva bralca (mag. Marjan Fekonja in brigadir Bogdan Beltram) lotila mojih Bistvenih ugovorih na zamolčana vprašanja slovenske osamosvojitve, objavljenih v VZZ štev. 8 in Popravek v štev. 9.

S tem je tudi v Vojnozgodovinskem zborniku postavljen temelj za nadaljevanje analitične in poglobljene polemike o navedenih in drugih vprašanjih slovenske osamosvojitve, kar bo prispevalo k njeni veljavi v slovenskem zgodovinopisju. 

Seveda pa bi se udeleženci te polemike morali vzdrževati raznih žaljivih izbruhov in netolerantnosti, kakor si je to privoščil mag. Marjan Fekonja v začetku svojega članka v VZZ štev. 10 z naslovom Kdo smo bili pripadniki »Manevrske strukture narodne zaščite« in kakšna je bila naša vloga pri osamosvajanju slovenske države«. Ne mislim se spuščati na začetni nekulturni nivo polemike, pa čeprav sem pričakoval, da bo mag. Marjan Fekonja spoštoval vsaj formalne oblike komuniciranja - pozabil je moj akademski naziv (generalski čin), da o skrajšanju imena niti ne govorim. Pa naj preidem k vsebini polemike.

Mag. Marjan Fekonja je povsem zgrešeno pristopil k polemiki: lotil se je samo iztrganega citata, pri tem pa je spregledal bistvo mojega ugovora brigadirju Janezu J. Švajncerju - ideološka struktura poveljnikov TO (60% članov ZKS) v odnosu na »nekatere indice«, da je »menda« šlo za »popolnoma drugačno« strukturo MSNZ (samo nečlani in brez Neslovencev). Da ne bo nesporazuma in da ne bi zavajali bralcev VZZ, naj v celoti citiram del zapisa iz svojega Balkanskega vojaškega poligona, Borec, 1998, str. 262:

»Bodočim raziskovalcem projekta manevrske strukture bi priporočal, da v ohranjenem arhivskem gradivu skušajo ugotoviti verodostojnost podatka o ideološki sestavi njenih prvih enot in štabov. V obdobju do 1990 je bilo v TO Slovenije okrog 60 odstotkov poveljnikov čet, vodov in desetin članov Zveze komunistov! Po nekaterih indicih je bila ideološka struktura manevrske strukture popolnoma drugačna, saj njeni pripadniki menda niso mogli postati člani Zveze komunistov in Neslovenci. Zato bi bilo res zanimivo videti, kako je izgledala ta začetna struktura. Tako bi ovrgli govorice, da je šlo za protikomunistično vojaško strukturo, demosovsko, krščansko-klerikalno ali pa celo domobransko!«

Spoštovani mag. Marjan Fekonja je v svoji vehementnosti spregledal, da sem dejansko spraševal o »ideološki sestavi njenih prvih enot«, o »poveljnikih čet, vodov in desetin« in »začetni strukturi« MSNZ na ravni krajevnih (vaških) skupnostih in občin! Torej, nisem spraševal o vodstveni strukturi TO in MSNZ, saj sem le-to dobro poznal po politično-ideološki in predvsem po varnostni strukturi! Čeprav je mag. Marjan Fekonja tokrat »vsekal« mimo, bi ga vseeno prosil, da celotno dokumentacijo, ki jo hranijo »organizatorji MSNZ«, vendarle predajo Muzeju novejše zgodovine, da bi nam potem zgodovinarji razložili dejstva in primarne dokaze, ker se bomo le tako izognili raznim »indicem, govoricam« in podobno, seveda pa tudi subjektivnemu prikazovanju razvoja, prelomnih dogodkov in zaslug (napak) posameznikov! Samo zgodovinska stroka nam lahko ponudi objektivno sliko razvoja in delovanja MSNZ!

Čeprav se polemik, sicer ateist, prav nekrščansko zmrduje nad mojimi indici, pa je vseeno spregledal, da sem imel delno prav: v MSNZ menda niso sprejeli nobenega Neslovenca! Seveda bo vojaške analitike in zgodovinarje posebej zanimala trditev mag. Marjana Fekonje, da so bili vsi vodstveni kadri MSNZ člani ZKS! Jaz pa bom še dodal, da so bili med njimi tudi aktivni in rezervni pripadniki Varnostne službe (brigadir Rade Klisarič in drugi), pa verjetno tudi nekaj sodelavcev VS JLA in SDB! Seveda ne gre pozabiti tudi na vlogo VOMO in VIS pri formiranju MSNZ, osebno pa ne bi bil presenečen, če bodo zgodovinarji in raziskovalci nekoč odkrili tudi prisotnost kakšne tuje obveščevalne službe! Naj spomnim mag. Marjana Fekonjo, da je bil (po pisanju v medijih) eden od šefov MSNZ v stikih z VS JLA, menda kot dvojnik, resnico pa bo mogoče ugotoviti šele ko se bodo odprli beograjski (vojaški) arhivi!  Iz povedanega bi bilo seveda mogoče bogokletno zaključiti, da je šlo glede na ideološko sestavo vodstva MSNZ za nekakšno paravojaško partijsko-varnostno strukturo, usmerjeno proti projugoslovanskim kadrom TO, zvestih takratnemu poveljniku TO Slovenije, generalpodpolkovniku Ivanu Hočevarju? Ali pa je šlo celo za nekakšno »osebno gardo« dveh represivnih vodij (izbor na podlagi »osebnega zaupanja«), po vzgledu na Špegljev hrvaško-nacionalistični »zbor narodne garde«? Tudi Makedonija je kasneje ustanovila svojo »nacionalno gardo«, da vseh drugih paravojaških formacij ne naštevam. Ne verjamem povsem uglednemu veteranu SV, da je šlo samo za fikcijo, ko pa nam mag. Marjan Fekonja omenja razvoj MSNZ v dveh fazah oziroma konkretnih operacijah - »Operacija 2-1-13-62« (kadrovanje) in »Operaciji nabava« (nabava orožja in formiranje enot MSNZ)! Ali »uspešno zaključen« projekt MSNZ po 2. oktobru 1990 zares ni več obstajal, recimo kot tajna organizacija ali podobno? To sprašujem predvsem zaradi tega, ker tudi novi poveljnik TO Slovenije ni bil povsem po volji Demosu in idejnim snovateljem MSNZ, saj so verjetno pričakovali, da bo postavljen na ta položaj  dotedanji načelnik republiške MSNZ? Mag. Marjanu Fekonji bi bil zelo hvaležen za njegovo osebno mnenje.

Obenem bi ga tudi vljudno zaprosil, da mi posreduje »svoj« pokrajinski arhiv MSNZ, ali pa, da za  pokrajino, ki jo oba kot Prleka dobro poznava, naredi (in objavi v VZZ) nekakšen »ideološki pregled« za občinske štabe MSNZ in podrejeno sestavo po krajih in vaseh! Torej, gre za »začetno strukturo« oziroma  62 načelnikov občinskih štabov MSNZ, njihovih pomočnikov in sodelavcev. Predvsem za zgodovino, pa tudi sam bi se rad znebil svojih nevšečnih »indicev«!

O ostalih »biserih« mag. Marjana Fekonje ne bom razpravljal, pa čeprav me posredno in žaljivo imenuje za »premaganega YU generala« in obklada z žaljivkami. Ker sem se uradno upokojil že septembra 1990 in nisem sodeloval v »spopadu«, me pač nihče ni mogel premagati! Glede žaljivk pa velja stara resnica: ko polemiku zmanjka argumentov, mu pridejo prav tudi nekulturne diskvalifikacije! Vendar ne morem mimo nekaj stalno ponavljajočih se političnih floskul nekaterih bivših uglednih članov ZKS in vodečih častnikov TO, ki jih mimogrede omenja tudi mag. Marjan Fekonja: o »agresiji JLA« na Slovenijo, o »premagani JLA«, o »zgrešenih ocenah KOS-a« in o »odvzemu orožja samo TO Slovenije«.

Desetdnevna osamosvojitvena vojna za Slovenija je bila, tudi z ameriškim blagoslovom, začeta s povsem zgrešenim vojaško-policijskim posegom JLA proti mejnim prehodom republike Slovenije, z omejenim sestavom vojakov (okrog 2.000) in brez vojne napovedi! Z vojaškega stališča sem označil kot »vojaško-policijski oziroma obmejno-carinski spopad«.To so dejstva, ki jih priznajo nevtralni opazovalci in zgodovinarji! Šlo je za nekakšno jugoslovansko »notranjo vojno«, ki je šele pozneje zares eskalirala v agresijo (na Hrvaško, na BiH) in državjansko vojno z nacionalistično-verskim karakterom. Če bi JLA izvedla proti Sloveniji napadno operacijo z operativno-strateškim ešalonom, kakor je bilo načrtovano sredi leta 1990 (in kar je bil tudi dejanski vzrok moje upokojitve, saj se proti svoji domovini ne moreš boriti!), ali pa kakor je bilo zamišljeno pozneje po inačici »jastrebov« v JLA - množični in maščevalni letalski in tankovski napad - potem bi lahko z razlogom govorili o pravi agresiji proti Sloveniji. Italijansko-hrvaške zbadljivke o »operetni vojni« in podobno, so seveda imele politično konotacijo, da bi tako  zmanjšali slovenske uspehe (Kučana), predvsem pa nerealne propagadne efekte strateške narave (agresija, vojna, bitke).

Ugledni slovenski vojaški analitiki zatrjujejo, da JLA v Sloveniji ni bila premagana, temveč se je po brionskem sporazumu umaknila v svoje garnizije in potem tudi organizirano zapustila Slovenijo. Iz dveh »slovenskih« korpusov, 14. in 31., so potem izdatno dopolnili tri nove vojske: Vojsko Jugoslavije, Vojsko srbske Krajine (na Hrvaškem) in Vojsko republike Srbske (Bih). O posameznih bojih in medsebojnih spopadih na ravni nižjih taktičnih enot, kakor tudi zmagah in porazih ene ali druge strani, ni potrebno izgubljati besed. Smešne pa so trditve mag. Marjana Fekonje, da je slovenska TO premagala JLA »s preventivnimi ukrepi ter civilnimi in vojaškimi blokadami«, pri tem pa enostavno pozabi, da prav številni poveljniki 5. vojaškega območja, na čelu z generalpolkovnikom Kolškom, niso sledili povelju »jastrebov« iz vrha JLA, da je potrebno Slovenijo porušiti in kaznovati! Kako bi Slovenija »branila« NE Krško oziroma kako bi se izognila jedrski katastrofi, večji od černobilske? Koliko slovenskih »Vukovarjev« bi se zgodilo? Ker sem poznal notranja dogajanja v vrhovih JLA, tudi nisem brez razloga zapisal, da bodo Slovenci nekoč postavili spomenik generalu Kolšku in admiralu Brovetu! Spoštovani mariborski naslovni škof, dr. Vekoslav Grmič, je doslej edini realno ocenil ravnanje generala Kolška, dočim o »zaslugah« admirala Broveta na brionskih pogajanjih in še prej, naši »vrhovni« politični akterji neradi govorijo! Ali ni bil v obdobju »napadov na JLA« deležen poniglave obdolžitve, da je bil celo pripadnik nacističnega »hitlerjugenda«? Končno, kaj nismo Slovenci že znani po tem, da svojim vojakom (generalu Maistru, Tigrovcem in drugim) postavljamo spomenike s polstoletno zamudo?

O zgrešenih ocenah KOS-a glede razvoja jugoslovanske krize nasploh (po Titovi smrti - Dan X) in pozneje, ne bom dolgovezil. Ker sem bil »zraven«, bom takole povedal: do kongresa ZKS pod parolo »Evropa zdaj!«, smo skupaj s SDV Slovenije imeli dokaj enotne varnostno-politične ocene. Pozneje je JLA postala moteč faktor za ZKS (za Slovenijo?), pa so seveda tudi ocene bile nasprotne. To bodo potrdili kmalu tudi vojaški arhivi! Če poveljniki in vojaški vrh niso verjeli ocenam Varnostne službe JLA, potem za napačne politično-strateške odločitve ni treba kriviti tistega, ki je pravočasno opozarjal na destabilizacijo države in nevarnost medsebojnih spopadov, vse pod pretežnim vplivom zunanjih faktorjev. Odgovor se skriva v arhivih! Osebno me najbolj zanima indic o tem, da je polkovnik Boško Kelečević, načelnik varnostnega oddelka 5. vojaškega območja, že februarja 1991 operativcem KOG 14. korpusa neuradno razlagal, da je »Slovenija že odpisana«, in je tako težišče operativnega dela južno od Kolpe!  Po tej inačici so operativci KOG 14. korpusa samo pasivno (vendarle uspešno!) parirali VOMU in VIS-u, pretežno z dvojnimi igrami. To je verjetno tudi razlog, da brigadir Andrej Lovšin v svoji sicer korektno napisani Skriti vojni, ni do konca podrobneje opisal tega nadvse zanimivega obdobja, predvsem pa, kaj se je nazadnje zgodilo s številnimi sodelavci in dvojniki, na čelu s praporščakom Ibrom (padel kot major muslimanske vojske) in drugimi.

Zanimivo je, da posamezniki v Sloveniji v nedogled ponavljajo, da je JLA »odvzela« orožje samo slovenski TO. Dejansko je šlo za preventivni ukrep GŠ JLA na celotni državni teritoriji, da se paravojaške (republiške) enote ne bo mogle oborožiti! Ker sem bil v tistem obdobju 1990 načelnik štaba 41. korpusa v Bitolju, lahko zatrdim, da so bili makedonski teritorialci zelo veseli, ko so svoje orožje predali v skladišča JLA oziroma 41. korpusa. Namreč, prej so jim orožje kot srake kradli iz slabo zavarovanih skladišč! Albanske srake, seveda.

Brigadir Bogdan Beltram je v naslovu svojega ugovora napisal odločni: Ni res! V nadaljevanju  navaja, da ne misli polemizirati s pisanjem brigadirja Švajncerja niti z mojimi Ugovori, vendar smatra, da je… »potrebno določeno pojasnilo. Zapisana je bila namreč ocena, da smo bili častniki teritorialne obrambe in slovenske vojske, ki smo končali šolo za rezervne oficirje, usposobljeni samo za poveljevanje vodu«. V nadaljevanju brigadir Bogdan Beltram pravi, da so bili tudi aktivni častniki usposobljeni samo za poveljevanje vodu, s kasnejšim šolanjem pa so bili rezervni častniki usposobljeni tudi za poveljevanje večjim enotam - četam, bataljonom in brigadam! Zaključuje tako, da pove, da navedeno »ne navaja na pamet«, temveč so mu to potrdili rezervni in aktivni častniki, ki so končali ŠRO in VA!

Spoštovani brigadir Beltram! Kaj boste rekli, če tudi jaz na Vaše »pojasnilo« odločno zapišem: Ni res!!! Namreč, da se motite ne samo Vi osebno, temveč tudi Vaše priče!

Da ne bi z iztrganimi citati bistveno zavajali bralce VZZ, ki so na moj Ugovor in tiskarske škrate verjetno že pozabili, poglejmo, kaj sem dejansko zapisal, da sem si sploh prislužil ugovor spoštovanega brigadirja Beltrama. Na koncu 170. (popravek, ležeče) in začetku 171. strani sem zapisal naslednje:

»Smelo trdim, da vse agenture tujih varnostnih služb, ki »so skrito delovale« proti slovenski osamosvojitvi in vojski, ne bi mogle narediti večje škode, kot so jo naredili njeni ministri, direktorji, načelniki in poveljniki, predvsem zaradi svoje premajhne splošne in vojaške izobrazbe! Bolničar vendarle ne more operirati namesto zdravnika! Tudi rezervni častnik z bileško ŠRO (kjer sem bil dve leti vodni poveljnik), ne more uspešno voditi enote, večje od čete (za kar je bil šolan). Obramboslovca (občinskega referenta, civilnega uslužbenca), pa sploh ne moremo primerjati z aktivnim častnikom, ki je končal vojno akademijo. Imamo vse mogoče akademije (policijsko, diplomatska), le vojne akademije še vedno ne premoremo! Primer hrvaške vojske je dovolj zgovoren. Bomo pač šolali svoje častnike na tujem, z vsemi posledicami, ki iz tega sledijo. Tudi tiste o tujih vplivih in agenturah. To gre pač zraven! In kdo bo odgovarjal. Ni moja domislica, vendar bo še vedno držalo, da riba smrdi pri glavi!«

Napisal sem tisto, kar danes govori aktualni slovenski obrambni minister: o premajhni splošni in vojaški izobrazbi! To sem podprl s krilatico, da bolničar vendarle ne more nadomeščati zdravnika. Ustrezno temu sem tudi zapisal, da tudi rezervni častnik z bileško ŠRO (kjer sem bil dve leti vodni poveljnik), ne more uspešno voditi enote, večje od čete (za kar je bil šolan)! Seveda sem pri tem mislil na začetno dolžnost v vojnem času! Torej, spoštovani brigadir Beltram, o poveljevanju vodu sploh nisem pisat!!!

Ob zaključku šolanja 1957 v VA JLA smo na t. i. skupinskem pouku o bataljonu v napadu in obrambi zvedeli tudi to, da smo v primeru vojne usposobljeni za poveljevanje pehotnemu bataljonu, pri čemer so nam nizali primere iz NOB in podobno. V letih 1957-1959 sem bil poveljnik strojniškega voda ŠRO v Bileći in podobno sem govoril svojim bileškim gojencem, ko smo informativno proučevali temo o četi v napadu in obrambi - rekoč: v vojnem času ste usposobljeni tudi za poveljevanje četi! Dodal sem tudi nekaj primerov iz NOB.

Kar se pa tiče začetnih mirnodobnih dolžnosti v enotah JLA, pa vsi relevantni šolski dokumenti potrjujejo, da so gojenci VA JLA  usposobljeni za začetne dolžnosti poveljnika pehotnega voda - čete oziroma poveljnika voda roda-specialnosti oziroma referenta roda - službe v polku,  gojenci ŠRO pa za dolžnost poveljnika pehotnega oddelka - voda oziroma poveljnika oddelka v vodu roda-specialnosti!

Torej, spoštovani brigadir Beltram, razlika je bila vedno, pa ne samo v JLA. Namreč, logično je zaključiti, da po Vaši (preverjeni) teoriji, ko naj bi bila aktivni in rezervni častnik usposobljena za isto začetno dolžnost - vodnega poveljnika, potem dejansko ne bi potrebovali vojnih akademij!!! Ali se strinjate? In drugič, aktivni in rezervni častniki se nismo nikjer skupaj šolali v isti klopi, razen, da smo bili v skupnih šolskih centrih in na skupnih vajah!

Ker je včasih potrebno priklicati na pomoč tudi papirnate priče - dokumente, sem se potrudil, da sem od generalmajorja M.S., bivšega načelnika oddelka za znanstveno delovanje v I. Upravi GŠ JLA, dobil naslednje pojasnilo, in sicer:

V razvojnih obdobjih JLA so se dokumenti in predpisi sicer spreminjali, toda od 1954, ko sta bili uvedeni triletna Vojna akademija (specializacija v tretjem letu) in enoletna ŠRO (polletno šolanje in polletno stažiranje v enotah), je veljalo, da so gojenci VA JLA usposobljeni za začetne dolžnosti poveljnika voda - čete in baterije, gojenci ŠRO pa za poveljnika oddelka - voda! 

Za aktivne častnike je nazadnje veljal Zakon o vojnih šolah in znanstveno-raziskovalnih ustanovah v JLA, SVL štev. 8/1978 in SVL štev. 12/1978. Že omenjeni cilj šolanja je bil določen z Odlokom o razvoju vojaških šol in šolskih centrov v obdobju od 1981 do 1990, GŠ JLA - IV. Uprava, pov.št. 57-201 z dne 29. januarja 1981. V Višjih vojnih akademijah oziroma Poveljniško-štabnih akademijah so se častniki šolali za dolžnosti poveljnika bataljona, polka in brigade, v Šoli ljudske obrambe pa za poveljnike divizij in korpusov. Za najvišje dolžnosti v JLA pa je veljala polletna Šola splošne ljudske obrambe, ki so jo končali samo trije slovenski generali (Kolšek, Zorc in Vidmar). Usposobljenosti za začetne dolžnosti v času vojne se sicer ni nikjer omenjalo, vendar je bilo razumljeno, da se le-te določajo na podlagi mobilizacijskih in vojnih operativnih načrtov, torej za dolžnost višje od tiste, za katero je bil usposobljen v miru.

Za rezervne častnike je veljal že omenjeni zakon in na njegovi podlagi izvedeno Navodilo o izbiri, šolanju in usposabljanju rezervnih vojaških častnikov, GŠ JLA - IV. Uprava, 1979 in posebna Inštrukcija GŠ JLA za vadbo rezervne sestave, 1981.

Navodilo o tečajih v oboroženih silah SFRJ, ki ga je 1983 izdal GŠ JLA - IV. Uprava, pa je tudi določalo usposabljanje rezervnih častnikov na tečajih za četne vojne poveljnike. Pozneje so bili v Sarajevu nekaj  časa tudi tečaji za bataljonske vojene poveljnike. In to je bilo verjetno vse! Za ostale poveljniške dolžnosti se rezervni častniki niso posebej šolali, razen da so se usposabljali po rednih (letnih) učnih programih in na skupnih vajah. V rezervni sestavi 9. armade so bili rezervne starešine samo na položajih poveljnika partizanskih (lahkih) bataljona, medtem ko so bili poveljniki polkov in brigad obvezno aktivni častniki (do določene starosti tudi upokojeni častniki s činom podpolkovnika - polkovnika). To vem zagotovo, ker sem bil dve leti tudi načelnik operativno-učnega oddelka 9. armade. Vem pa tudi, da je bila situacija v TO Slovenije drugačna, saj so dobro usposobljeni rezervni častniki bili tudi poveljniki brigad TO, pokrajinskih štabov in na drugih odgovornih dolžnostih v RŠTO. Končno, prvi poveljnik specialne brigade »Moris« je bil rezervni častnik, pa tudi zadnji poveljnik TO Slovenije je bil tudi rezervni častnik - in rezervni generalmajor! Velja ponoviti, da je bila slovenska TO tudi po ocenah inšpekcije ZSLO v samem jugoslovanskem vrhu bojne usposobljenosti in kvalitete, pri čemer ne gre pozabiti, da so ta proces usposabljanja vodili prav aktivni častniki (JLA), tisti z najvišjimi vojaškimi šolami. No, vem pa tudi to, da so bivši učenci včasih neprijazni in nehvaležni do svojih učiteljev! Bilo bi poučno, če bi nam brigadir Beltram sam povedal kdaj in kje je končal tečaj za poveljnika bataljona - brigade TO, ali so bili zraven tudi aktivni častnki JLA, predvsem pa kdo je vodil ta usposabljanja? Posebej me zanima, kaj se je lahko »v praksi« naučil od polkovnika Josipa Ljubiča, ki je celo končal najvišjo francosko vojaško šolo? Tako ga nihče ne bo opominjal, kaj je res in kaj ni!

Bilo zares zanimivo (za zgodovino slovenske vojske), da bi tudi javnost zvedela, kdo so od slovenskih rezervnih častnikov vse bili poveljniki brigad TO in pokrajinskih štabov, kakor tudi načelniki oddelkov - odsekov v RŠTO, ker bi prav ta kvalitativni pokazatelj dovolj zgovorno pričal o rezultatih sistematičnega in dolgotrajnega usposabljanja v TO Slovenije. Namreč, iz zanesljivega vira sem zvedel za zanimiv podatek, da so v vojnah od 1991 - 1999 samo štirje srbski rezervni častniki za krajši čas poveljevali enotam ranga brigade, in sicer: v Srbski vojski Krajine je rezervni častnik dalj časa poveljeval 11. brigadi na Kordunu,  v Vojski Republike srbske so  trije rezervni častniki kratek čas (in neuspešno) poveljevali brigadam, dočim v Vojski Jugoslavije noben rezervni častnik ni bil postavljen na dolžnost poveljnika brigade TO ali rezervnih enot. V bosanski in hrvaški vojski je baje bolj prevladoval politično-verski princip, saj vemo, da so tudi legionarji in člani političnih strank dobivali visoke čine in s tem tudi poveljniške dolžnosti.

Čeprav se urednik VZZ, brigadir v pokoju, Janez J. Švajncer, v svojem zapisu v VZZ štev. 10 z  naslovom Višji oficirji JLA, ki so prestopili v TO, izrecno ne sklicuje na moje Bistvene ugovore, sem vendarle v njih zasledil posreden in zelo korekten odgovor. Zapis je v celoti zelo zanimiv in predstavlja konkreten prispevek k zgodovini nastanka in oblikovanja slovenske vojske.

Določeno pripombo bi imel samo k stavku v predzadnjem odstavku, stran 79, ki se glasi: »Niti en slovenski general in niti en polkovnik v aktivni službi v JLA se ni prijavil oziroma podpisal za vstop v teritorialno obrambo kot novo slovensko vojsko!« Torej, šlo naj bi za kratek seznam višjih častnikov JLA, ki so vključno z 12. julijem 1991 podpisali pristopno izjavo v TO Slovenije!

Vendar se mi zdi, da je navedeni seznam precej birokratski in verjetno tudi nepopoln. Naj navedem samo nekaj dejstev glede generalov in polkovnikov, in sicer:

Generalmajor v pokoju Milovan Zorc je 1991 postal obrambni svetovalec predsednika Milana Kučana, tudi Vrhovnega poveljnika TO oziroma Slovenske vojske, pa bi tudi brez formalizirane pristopne izjave o pristopu v TO (poprej je bil tudi celo načelnik RŠTO Slovenije!) lahko veljalo, da se je tudi dejansko ponovno priključil »svoji« oziroma slovenski TO. Bil je pač žrtev političnih odnosov (in sporov) prvega obrambnega ministra in Vrhovnega poveljnika!

Leta 1990 je takratni namestnik republiškega sekretarja za SLO, verjetno v sodelovanju z Vomom in Visom, organiziral obširno akcijo »vrbovanja« slovenskih generalov in višjih častnikov po vseh poveljstvih JLA na ozemlju bivše SFRJ. Samo k meni v Bitolj niso prišli! Poveljniki korpusov so zato dobili navodilo, naj opravijo pogovore z vsakim Slovencem, generalom in častnikom, pa se je tako »tajna« akcija baje izjalovila. Mogoče pa tudi ne! Nekateri pač te stike zanikajo. Zato velja počakati, naj arhivi razkrijejo resnico. Jaz sem se upokojil po zahtevi  septembra 1990, ko sem zvedel za operativni načrt napada na Slovenijo in sem potlej živel pri družini v Ljubljani. Generalpodpolkovnika Drago Ožbolt in Ivo Tominc sta se upokojila v prvi polovici 1991, junija 1991 pa jima je sledil generalmajor Ciril Zabret. Sredi osamosvojitvene vojne je bil odstavljen generalpolkovnik mag. Konrad Kolšek. Po končani osamosvojitveni vojni so se »prisilno« upokojili: generalpodpolkovnik Marjan Čad in generalmajorji: Marjan Rožič, Marijan Vidmar in Janez Rebolj ter kontraadmiral Marjan Pogačnik. Leta 1992 so bili prisilno upokojeni admiral Stane Brovet, generalpodpolkovnika Ivan Hočevar in Teodor Troha ter generalmajor Dušan Merzel, vsi štirje iz Beograda.

Zakaj posamezni generali (Vidmar, Zabret, Pogačnik) po stikih  na Morsu niso bili sprejeti v TO oziroma SV, naj razložijo odgovorni akterji. Pravili so, da jih na Morsu niso bili preveč veseli, meni pa se je celo zdelo, da jih enostavno niso hoteli! Seveda bi bilo zanimivo tudi vedeti, kdo je izmed naštetih tudi tajno sodeloval z Vomom ali Visom! Ali pa bomo raje počakali, da se odprejo slovenski vojaško-varnostni arhivi…

Upokojeni partizanski generali so na željo slovenskega Predsedstva napisali izjavo lojalnosti, pa so bili že naslednji dan s strani vrha JLA proglašeni za izdajalce! Določena skupina generalov, bivših izkušenih poveljnikov, na čelu z generalpolkovnikom in narodnim herojem Rudolfom Hribernikom - Svarunom, so celo sprejeli vlogo nekakšnih inštruktorjev oziroma svetovalcev TO. Kako se je končala njihova »naloga«, javnost ni bila nikoli podrobneje informirana, razen, da se je menda general Hribernik sprl s takratnim obrambnim ministrom.

V nasprotju z brigadirjem Janezom J. Švajncerjem je njegov predpostavljeni obrambni minister večkrat javno zatrdil, da je od višjih častnikov JLA v TO Slovenije prestopil samo en polkovnik, vendar ga ni nikdar imenoval. Osebno sem pomislil, da je šlo za obveščevalca - »polkovnika Jožeta«, sicer hrvaškega generalbojnika (generalmajorja) Karla Gorinška. Bolj verjetno je, da je šlo za kapitana bojne ladje in prvega (edinega) doktorja vojaških ved Antona Žabkarja, ki so mu na koncu vendarle milostno podelili čin »kapetana« (brigadirja). V igri pa je še nekaj kandidatov. Polkovnik Ivan Botteri je predpostavljal, da je šlo za njega, nekateri znanci pa so mi omenjali, da naj bi šlo za dipl. pravnika in polkovnika Alojza Ferlinca. Morda pa je šlo celo za polkovnika Milana Gorjanca, s katerim je bil menda vzpostavljen stik v že prej omenjeni akciji. Če kaj posebnega ne skrivajo, bi takšen podatek vendarle že lahko obelodanili. 

Upam, da bo spoštovani brigadir Janez J. Švajncer uredil te in podobne »zgodovinske« podrobnosti, preden se bo lotil pisanja zgodovine o nastanku Slovenske vojske. Upam, da bo tudi ta polemika prispevala k razčiščevanju nekaterih dogodkov, dilem in tudi indicev.

P.s. Pred navedenim člankom je objavljen »kritični« prispevek pod naslovom Ura zgodovine po Marijnu F. Kranjcu, s podpisom Bojan Končan, lesni tehnik, Ljubljana.

Zato sem v naslednji 13. številki VZZ objavil

ODGOVOR BOJANU KONČANU, LESNEMU TEHNIKU IZ LJUBLJANE

S človekom, ki se ne upa predstaviti s činom ali pa položajem, sploh ne bom razpravljal v strokovni publikaciji oziroma Vojaškozgodovinskem zborniku.

Pod častjo bi mi tudi bilo, da bi Vam odgovarjal, saj ste se s svojim besednjakom, žaljivimi klevetami, abotnimi neresnicami in »argumenti« docela politično legitimirali, posebno še s protidemokratničnim in protiustavnim stališčem:  »Mi, domoljubi in veterani, njegov (moj, M. F.  Kranjca) odnos do domovine in pritlehnost do osamosvojiteljev težko razumemo in še težje odpustimo, nikakor pa svojega mnenja o njem ne bomo spremenili.« 

Še nikogar nisem neposredno tožil, pa tudi Vas ne bom! Seveda, če se ne boste v prihodnji številki VZZ javno opravičili za neresnične trditve in izrečene žalitve kot vojaku (generalu), državljanu in tudi davkoplačevalcu, bom najprej obvestil načelnika GŠ SV in MORS, moj odvetnik  pa bo celo zadevo predal sodišču.

V prelomnem zgodovinskem trenutku sem kot prvi slovenski general na svojo zahtevo zapustil JLA že septembra 1990. Razlog sem navedel v svoji knjigi  »Balkanski vojaški poligon«!  Imam čisto vest in čiste roke! Starejša hčerka je veteranka, na mlajšo pa so streljali »morisovci«. O moji vlogi in prispevku Sloveniji bo  presodila zgodovina. Vam tega veselja vsekakor ne bom dovolil! 

P.s. Ker sem med tem zvedel, da je imenovani bil rezervni častnik Varnostne službe JLA in na službi u OŠTO Domžale, sem iz principielnih razlogov sklenil in objavil v naslednji številki VZZ, da pač svojih »bezbednjakov« nisem (Leljaka in dr.) in ne bom tožil!