|
Ko sem v naslov zapisal »znanstvene
resnice«, sem dejansko želel poudariti, da ne gre za nikakršno
propagadno (agitpropovsko) brošuro, temveč za obsežno doktorsko
disertacijo z naslovom Organizacijsko vprašanje KPS 1941–1945, ki
jo je avtorica obranila že davnega leta 1999 na ljubljanski Filozofski
fakulteti, dopolnjena z obsežnim in večletnim raziskovanjem partijskih
arhivov KPS, spisana ob uglednih recenzentih prof. dr. Jerci Vodušek
Starič in prof. dr. Francetu Martinu Dolinarju.
Gre torej za eno od prvih znanstvenih del
o KPS in revolucionarnem gibanju 1941–1943, zato me čudi, da o njem,
vsaj po Cobissu sodeč, ni napisana nobena ocena, niti pozitivna niti
negativna. Sam seveda nisem strokovnjak za zgodovino KPS, razen morda za
določena vprašanja vojaškega delovanja odporniških sil v Sloveniji v
letih 1941–1945, ne samo partizanskih, temveč tudi četniških in
domobranskih. Prav na predstavitvi moje knjige o Plavi gardi junija 2006
v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani, sem imel izredno priložnost
osebno spoznati dr. Vido Deželak Barič. Takrat je tudi omenila, da
pripravlja knjigo o začetkih partijskega oz. revolucionarnega gibanja
1941–1943 v Sloveniji.
Če samo primerjamo obsežno bibliografijo
(139) dr. Vide Deželak Barič od leta 1980 do danes in primerjamo z deli
s ključno besedo KPS – vseh je 149, seveda z njenimi, potem šele vidimo,
kako obsežen je njen znanstveni opus. Menim celo, da je trenutno edina
znanstvenica v Sloveniji, ki lahko kompetentno razsoja o zgodovini KPS.
To je v omenjeni knjigi tudi storila: korektno in pošteno, pa čeprav je
včasih šlo za umazane stvari (revolucionarni teror, usmrtitve in
podobno). Pri tem je v polni meri izkoristila celoten fond arhivskega
gradiva v AS in drugih arhivov, kakor tudi številnih objavljenih in
neobjavljenih virov, spominske in druge literature. Seveda je dodala
kratek povzetel (tudi v angleščini), uporabljene kratice in seveda tudi
osebno kazalo. Knjiga ima 429 strani, razdeljenih na šest osnovnih
poglavij.
Čeprav je v ospredju organizacijsko
vprašanje KP Slovenije v posameznih pokrajinah in regijah (Ljubljanska z
Dolenjsko, Gorenjska, Štajerska, Koroška in Primorska), predstavljeno
zares podrobno na osnovi ohranjenih partijskih arhivov in spominskih
virov, ki za bralca niti ni tako zanimivo, se bom raje zadržal na drugih
vprašanjih in problemih. Gre predvsem za revolucionarno taktiko,
partijsko strategijo in nekatere vidike oboroženega odpora proti
okupatorju in kvislingom. Vse seveda po nalogih Kominterne!
Kdorkoli se želi resnično dobrohotno
seznaniti z našo preteklostjo, seveda pa tudi z zgodovino KPS, mora
vzeti knjigo v roke. Končno bo zvedel znanstveno resnico iz rok priznane
in ugledne sodelavke Inštituta za novejško zgodovino, pa mu tako ne bo
treba brskati po Bajtovem anglofilskem Bermanovem dosjeju ali pa
po sicer korektni vendar preveč izpredalčkani Slovenski novejši
zgodovini 1848–1992, kjer so prispevki dr. Vide Deželak Barič preveč
skrajšani. Lahko bo ugotovil, da je dejansko oboroženi odpor nekaj časa
usmerjala Kominterna, da je KPS narodnoosvobodilni boj izkoristila tudi
za izvajanje revolucije (in prevzem oblasti), da so Vos-ovci pretiravali
z usmrtitvami, da je pojav »vojvodstva« rodil številne negativne pojave,
da je teror povzročil državljansko vojno v Ljubljanski pokrajini, itd.
Obenem pa se bo tudi prepričal, tako kot sopotniki revolucije (Kocbek,
Vidmar in drugi), da so bili v tedanjem zgodovinskem trenutku prav
komunisti edini resnični borci za osvoboditev izpod okupatorskih okov in
odločni revolucionarji za spremembo oblasti in boljše življenje.
Ob teh utrinkih, naj samo dodam svojo
refleksijo ob partijski sektaški (vojaški) napaki 1941, ko ni znala ali
pa bolje rečeno – ni hotela, združiti narodove vojaške zmogljivosti, ki
so bile po dokaj preverjenih podatkih dokaj impresivne. Mislim predvsem
na strankarske polvojaške enote prostovoljcev sredi oz. ob koncu leta
1941, katerih število naj bi bilo naslednje:
-
Slovenska legija – ilegalna
organizacija Slovenske ljudske stranke (Sls), ustanovljena že 29.
maja 1941, ki je leta 1942 štela 6.000–7.000 pripadnikov, pozneje
celo več (večina odšla v domobrance);
-
Slovenski partizani, vojaško
organizirani od julija 1941, so koncem 1941 šteli okorg 2.000
pripadnikov (med katerimi je bilo 1300 članov KPS in večje število
skojevcev);
-
Sokolska legija – ilegalna
organizacija Jugoslovanske napredne stranke (Jns), ustanovljena 2.
avgusta 1941, ki je koncem leta 1941 štela okrog 700–900
pripadnikov, katerih del je bil že med pripadniki Jugoslovanske
vojske v domovini oz. Plave garde (četniki) v Sloveniji;
-
»Pobratim« – ilegalna polvojaška
organizacija Neslovencev, ki je štela okrog 500 članov, nekaj se jih
je priključilo četnikov;
-
častniška skupina, bivših častnikov in
podčastnikov vojske Kraljevine Jugoslavije, ki je štela okrog
400 pripadnikov, od katerih naj bi vsaj petina odšla k partizanom;
-
Narodna legija – ilegalna organizacija
Slovenskega narodnega gibanja (Sng), ki je štela okrog 300
pripadnikov.
Iz nekega drugega vira sem zvedel, da je
konec leta 1941 Lovro Kuhar – Prežihov Voranc, tudi agent Kominterne,
ponujal polkovniku Vladimirju Vauhniku, sicer piscu znane študije o
organizaciji gverilskih odredov v Jugoslaviji, da bi prevzel vodstvo
slovenskih partizanskih čet… Pa si zamišljam, kako bi odličen vojak in
obveščevalec, kot je bil Vauhnik (pa slab politik), lahko s takšnimi
efektivnimi silami pametno in premišljeno vodil slovensko vojaški odpor
proti trem okupatorjem! Pa so poveljevanje prepustili kovinarju
Leskovšku, poštenemu delavcu, vendar neizkušenemu vojaškemu naborniku…
Pravijo, da je zgodovina učiteljica!
Zato vzemite knjigo v roke… |
