Vas Osp

Vas Osp

Le nekaj kratkih informacij o vasi Osp in vsej Osapski dolini lahko preberete v mojih knjigah Roža osapska in Ko so v Gabrovici zorele češnje.

Osp je stara slovenska vas v Osapski dolini, v Bregu ali pod Kraškim robom, kjer se istrski svet stika s kraškim. Vas je živela in rasla z bližnjim Trstom, ki ji je bil vseskozi gospodarsko in kulturno središče, pa čeprav so jo meje politično vezale na Koper. Pred burjo in vojskami se je stiskal pod skalnati rob, ki se je pogosto udiral in osipal. Od tega osipa tu tudi ime Osp, kar v narečju zveni enako Wösp, kot wösip. Pod debelo plastjo nasipa naj bi bili tudi ostanki starorimskega mesta Pucinum, do katerega je menda takrat še segalo morje. Arheološki ostanki tega naselja so v muzejih v Trstu in Dunaju. Na severozahodnem obrobju vasi so tudi ruševine naselja iz zgodnjega obdobja Beneške republike z imenom Xaxat (Žažat) ali Zased, kar zelo jasno kaže na slovanski izvor imena.

Nad naseljem se dviga kompaktna stena, oblikovana v podkvasto obliko in je široka 500 m, ter visoka preko 200 m. Poleg tega največjega udora, imenovanega Grad je v steni še več drugih, med katerimi je zelo obiskana Mišja peč, ki skupaj predstavljajo enega najpomembnejših plezalnih območij v Evropi. Plezalne stene so last Agrarne skupnosti Osp (Komunele).

Osp je ena najstarejših slovenskih vasi, s tem imenom je bila v pisnih virih omenjena že leta 1067. stoletju. Je središče Osapske doline med Črnim kalom in Miljskim zalivom ter Socerbom in Tinjanom. Ponaša se s strnjenim vaškim jedrom, prepredenim z ozkimi ulicami. V vasi stoji podružnična cerkev svetega Tomaža. Nekoč je bila to župniška cerkev za vso Osapsko dolino. V steni nad vasjo je manjša jama Babna buža desno pa velika jama Grad v kateri izvira Osapska reka. Pred jamo je ohranjen del obrambnega zidu (Grada), za katerim so ljudje iskali zatočišče v času turških vpadov, pohodov francoske vojske in ob zavezniškem bombardiranju Trsta in okolice med drugo svetovno vojno. Na severovzhodni strani vasi je skalnati udor imenovan Mišja peč z Mišjo bužo.

Vhod v jamo je bil v času turških vpadov obzidan v utrdbo imenovano Grad. Vaščanom je služil kot zatočišče in skrivališče tudi v času Napoleonovih pohodov in med drugo svetovno vojno ob fašističnih in nacističnih racijah ter ameriškem bombardiranju. Zaradi zadnjega osipa kamenja na iztok vode je ob izviru vode v gradu pravo jezero, voda pa je sčasoma izpodkopala in porušila nekdanje grajsko obzidje.

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so v Ospu načrtovali gradnjo hidroelektrarne, v katero bi po dveh ceveh spustili čez Grižo vodo z reke Reke, so do dobra prevrtali vso dolino in kras nad njo ter zelo natančno preiskali Osapsko jamo. Pri tem so sodelovali najboljši jamarji, ki so se utaborili prav pri naši hiši in se veliko družili z mojim nonotom Štefanom. Vrtine so opravljali le nekaj metrov proč od naše hiše, ki je bila po načrtih hidroelektrarne skupaj s karavlo predvidena za rušenje. Pri vrtanju so rabili vodo iz Mišjih roć (wzroć), dolge klobase kamnin iz vrtin pa so sortirali in analizirali prav na našem dvorišču. Bil sem vedno zraven in dobro sem slišal, da so v kameninah tudi bogati sledi nafte, kar je bilo nam vaščanom že znano, saj je bil lapor iz nekaterih predelov doline tako prepojen z nafto, da so ga ljudje med vojno celo uporabljali za kurjenje peči.

V OSAPSKI JAMI JE VODE DOVOLJ ZA TRST IN VSO ISTRO

Kot mladostnik sem vsakokrat, ko so prišli iz jame tekel poslušati kaj je novega. Dobro se spomnim pripovedi, da so na koncu jame spustili najbolj korajžnega potapljača v sifon. Ta se je obtežen s svincem spustil 30 metrov globoko v sifon, nato ga je izredno močen pritisk vrgel v dvorano oz. jezero na drugi strani. Naslednje dni so po tem rovu v potapljaški opremi prebili na drugo stran še nekateri drugi jamarji, ki so daljšem času raziskav pripovedovali o čudovitih jamskih dvoranah. Prinesli so tudi številne čudne jamske žuželke in povedali, da so se prebili kar 12 kilometrov globoko proti Brkinom in da je jama dolga vsaj 21 kilometrov. To je bila izredna senzacija, o kateri pa so jim prepovedali, da bi javno govorili. Še več, na koncu sem od nekega njihovega šefa osebno slišal, da je rekel, da so rezultati teh raziskovanj zaradi obmejne krize z Italijo strateško preveč pomembni, da bi jih hranili v njihovih arhivih in da jih morajo vse spraviti v tajne arhive v Beograd. Zakaj? Za sifonom so odkrili ogromno tretje divje jezero, iz katere ga so po analizi vode sklepali, da je to glavni vir vode za vse tri reke tega območja, to je Rižano, Glinščico in Osapsko reko. Po besedah, ki sem jih slišal je v jami dovolj vode za vso tržaško pokrajino in tudi Istro tudi v najhujši suši. Ko je ob deževnih nalivih vode preveč, vse te ki se nabere na krasu in Brkinih, se to, kar ne požrejo ti sifoni, preliva iz osapske jame v Osapsko reko, kar vidimo in slišimo kot bučne slapove. Poglejte si moj video o teh osapskih vodah. Po izročilu je potrjena povezavo z ponikalnico pri Brezovici pod Brkini, od koder je voda po jamskih poteh prinesla meter in pol dolg vprežni »komad« za par volov. Sam osebno sem tudi videl skoraj dva metra dolg odlomljen kos sveže otesanega borovega trama.

Načrtovalci trase prvega železniškega tira so te raziskave in dokumente dobro poznali, zato so tudi železniško progo zgradili odmaknjeno proti vzhodu, da niso prizadeli glavni vodni vir vseh treh istrskih rek: Osapske, Rižane in Glinščice (možno tudi Rokave). Še novo traso avroceste so zgradi prav čez glavni vir v Osapski nami. Takrat sem na to opozoril na seji občinskega sveta, vendar mi je Žare pregelj odgovoril, da oni (SLS) ne bodo gradili po načrtih komunistov. Med gradnjo avtoceste in miniranjem niso samo razpokale hiše v Gabrovici in Ospu, se ni zrušila samo špica osapskega zvonika, ampak tudi se rušili tudi rovi in stene Osapske jame, sedaj pa se v njihove vode izteka umazanija z avtoceste. Po odprtju avtocestnega dela nad Črnim kalom oz. viadukta je življenje v osapski reki izumrlo, naši vodnjaki pa imajo nepitno vodo z ocvinki umazanije in nafte.

Tako so v času Janševe vlade se odločili tudi za traso drugega železniškega tira. To sem povedal že prej, a so me na čuden način izključili iz krajevne komisije, ki naj bi sodelovala pri načrtovannju gradnje drugega tira. Povedal sem tudi na javnih tribunah, na zadnji v Gabrovici je bil tudi neki starejši človek, ki so mu pravili profesor. On je nato tej moji pripovedi popolnoma pritrdil. Pričakoval sem, da bo na to kdo vsaj javno reagiral, a tako strokovnjaki kot mediji so to najino opozorilo popolnoma preslišali.

Da ti dokumenti o Osapski jami in vodnih virih v beograjskih arhivih res obstajajo, je osebno šel preveriti tudi moj pokojni prijatelj Jože Žumer, geograf in predsednik nekdanjega jamarskega združenja Slovenske Istre, ki je šel to sam preverit v beograjske arhive. Pokazal mi je tudi nekaj kopij, ki jih je prinesel ob povratku, a žal zaradi nenadne smrti, tega ni uspel objaviti, kopije dokumentov pa so bile najbrž z vsem njegovim zažgane ali odpeljane na odpad.

ŠE NEKAJ NOVEJŠE ZGODOVINE VASI

V tej vasi je bila že leta 1818 ali pa še prej ustanovljena prva redna slovenska osnovna šola v Istri, leta 1879 pa Bralno in pevsko društvo Domovina Osp. V vasi se je razvilo izredno močno narodnobuditeljsko in delavsko gibanje. Vaščani so imeli organizirano svoje konzumno društvo in tudi skupno lastnino ali Komunelo.

Ob volitvah 15. maja leta 1921 so domačini postavili več barikad, da bi preprečili prihod fašistov in na njih vzdržali dva dni. Ob tem je bil med obstreljevanjem smrtno zadet Andrej Žerjul, nato pa je zaradi posledic mučenja umrl v tržaški bolnišnici še Andrej Vodopivec. Ko so drugi dan prišli fašisti s pomočjo redne italijanske vojske v Osp, so zažgali glasovnice in ustrelili v nogo vaškega župnika Franca Malalana, ki je skupaj z učiteljem Alojzijem Pucljem in Mladino organiziral in vodil ta odpor, ter požgali nekaj hiš v sosednjih Mačkoljah. V vasi so se dlje časa skrivali razni aktivisti iz Trsta, med drugimi tudi sekretar tržaške organizacije KPI Riko Malalan in znani narodni buditelj duhovnik Virgilij Šček. Med NOB je v vasi deloval NOO OF, organizacijo AFŽ, nekaj časa tudi kuhinja za Komando mesta Koper, tehniki (tiskarni) Naš dom in Snežnik, šivalnica in delavnica za partizanske enote. V vas so italijanske oblasti priselile fašističnega funkcionarja, po razpadu fašistične Italije se je v to vas naselila nemška enota, nekaj časa celo več kot 300 vojakov. V času fašizma in vojne je imela vas 23 žrtev, ni pa doživela nobenih represalij, ker ni bilo izdajstev. Vas je imela nekoč več kot 800 prebivalcev, delovali so tudi trije zbori (mešani, moški in cerkveni) ter pihalna godba z godbeniško šolo. Sedaj uspešno deluje le še gledališka skupina.

Več o teh prvih uporih priti fašizmu v Evropi si lahko ogledate v ekranizirani radijski priredbi na YouTube: https://www.youtube.com/watch?v=VMirPKVEXjY

V Ospu so se dlje časa skrivali razni aktivisti iz Trsta, med drugimi tudi tržaški sekretar KPI Riko Malalan in znani narodni buditelj duhovnik Virgilij Šček. Škvadristi so večkrat vdrli v to vas, vendar jih niso nikoli našli. Prišli so tudi premazati slovenske napise v cerkvi, a jih je duhovnik Franc Malalan vse tri dobesedno vrgel iz cerkve.

Med NOB so v vasi imeli NOO OF, organizacijo AFŽ. Tuje nekaj časa delovala kuhinja za Komando mesta Koper, tehnika Naš dom, nato pa Snežnik, šivalnica in delavnica za partizanske enote. V vasi so bile nameščene tudi nemške enote, nekaj časa celo več kot 300 vojakov. Kljub temu, da so fašistične oblasti tudi v to vas naselile svojega funkcionarja, v tej vasi ni bilo izdajstev (več v knjigi Roža osapska).

Od prvega protifašističnega upora leta 1921 do konca druge svetovne vojne je v padlo ali bilo ubitih 23 domačinov. Tu je padel v zasedo tudi mladi kurir Joško. Dve osebi sta bili tudi ubiti ob zavezniškem letalskem bombardiranju. Tu je bilo veliko mrtvih tudi ob zadnjih bojih za Trst.

Na skalnatih pobočjih Osapske doline rastejo izredno redka cvetlica Tommasinijeva popkoresa, orhideja kukovca, samosevni lovorov gozdiček in še veliko zanimivih rastlin. V skalah in jamah gnezdijo še redke kavke in druge ptice pa tudi netopirji, med plazilci omenimo le kuščarja zelenca, kačo črnico in modrasa, od štirinožne divjadi pa lahko vidite zajca, podlasico, kuno, merjasca in srno. Nekoč je tu gnezdili pravi oblaki netopirjev in kavk, v Mišji peči pa tudi divji golobi in sove velike uharice (Bubo bubo ali po domače "gugo").

Osapske stene so kot prvovrstna plezališča postala znana po vsem svetu, pri čemer gre velika zasluga tudi pokojnemu profesorju Jožetu Žumerju. Na koncu vasi je znana gostilna, pod vasjo je avtokamp, sedaj pa tudi turistični apartmaji. V marsikateri hiši se lahko še vedno dobi zelo dobro domače vino.

(Nazaj na Okno Miloša Ivančiča)