23. navadna -Angelska nedelja

                              OPOMINJATI Z LJUBEZNIJO
Pravo bratsko opominjanje je boleče, kajti storjeno je z ljubeznijo, v resnici in s
ponižnostjo. Če nam je všeč popravljati druge, to ne prihaja od Boga. Brata, ki se
je zmotil, je treba opomniti z ljubeznijo. Človeka ne moremo opomniti brez
ljubezni, brez karitativne ljubezni. Kirurškega posega se ne more narediti brez
anestezije, saj bo bolnik umrl od bolečine. In karitativna ljubezen je kot anestezija,
ki pomaga sprejeti zdravljenje in privoliti v opomin. Brata je torej treba poklicati
na stran in se z njim pogovoriti z blagostjo in ljubeznijo. Kot drugo, treba je
govoriti po resnici. Ne govoriti o nečem, kar ni res Kolikokrat se v naših
skupnostih o nekem človeku govorijo stvari, ki niso resnične! To so obrekovanja.
Človeka spravijo na slab glas. Govorice ranijo. So zaušnice dobremu imenu tega
človeka, so zaušnice srcu tega človeka. Ko ti kdo pove resnico, je seveda ni
enostavno slišati, a če je izrečena z ljubeznijo, jo je lažje sprejeti. Opominjati je
potrebno tudi s ponižnostjo: Če moraš opomniti na tisto majhno napako, pomisli,
da jih sam imaš veliko in še večje. Bratsko opominjanje je dejanje, namenjeno
ozdravitvi telesa Cerkve. Tam, v tkanini Cerkve, je luknja, ki jo je treba zakrpati.
Tako kot mame in babice: ko krpajo, to počnejo z veliko tenkočutnosti. Tako je
treba tudi bratsko opominjati. Če tega ne boš storil z ljubeznijo, v resnici in s
ponižnostjo, boš užalil, razdejal srce tega človeka, povedal boš še eno kleveto,
ki bo ranila; in postal boš slepi hinavec. Približati se drugim in jih opomniti
zahteva pogum in modrost. V prvih časih krščanstva so zelo poudarjali bratsko
opominjanje, kar izhaja tudi iz današnjega evangelija. Zanimivo je, da so
opominjanje imeli za dobro delo. Če torej vidimo, da brat greši, ne govorimo tega
drugim (ne opravljajmo), ampak to povejmo njemu. Če tudi to ne pomaga, ne
govorimo o napakah povsod, ampak povejmo to duhovnemu človeku (Cerkvi).
Vedno pa prosimo Gospoda, da bi opominjali v ljubezni in nikoli s sovraštvom ali
v jezi.
                                                                                                          Po: E. Mozetič