19. nedelja med letom
Žegnanje na Pšati
BREZ VERE NE GRE
Jezus ne draži svojih učencev, le naučil bi jih rad česa. To pokaže tudi v viharju.
Ni mu bilo potrebno hoditi po vodi. Rad pa bi jim pokazal, kdo on je. Naj se
vendar zavedo, da je med njimi Bog sam. A spreobrnjenje se pri apostolih, kot pri
nas, ne dogaja ravno naglo. Najprej se prestrašijo in ničesar ne razumejo. Ko pa
se jim Jezus spet dobrohotno razodene, ostajajo apostoli pri starem. Peter jih
pooseblja, ko namesto da bi prosil, skoraj ukaže: »Gospod, če si ti, mi zapovej,
da pridem po vodi k tebi.« Kakšna ponižnost?!!! Hkrati izraža dvom, potem pa še
ukazuje. Vse je po starem. Kljub čudežu s kruhom, kljub blagim opozorilom, da
niso oni gospodarji Božjega delovanja, Peter narekuje, kako naj se Bog obnaša,
da bo on lahko veroval. Jezus se tudi tokrat ne pusti zmesti. Pridi, si misli, saj ti
tudi to ne bo pomagalo. Seveda po vodi brez vere ne bo šlo. No, po napornem
dnevu morajo učenci vsaj približno priznati, da so le ubogi ljudje, Gospod pa je
Božji Sin. Mar nismo na las podobni učencem. V glavi imamo svoje scenarije,
svoje predstave in naročamo Bogu, kako naj jih uresniči. Bog nam vsak dan
dopoveduje, da ne bo stregel naši lenobi, naši navidezni skrbi za druge, našemu
egoizmu itd. Užaljeni odhajamo in čakamo nove priložnosti, da mu povemo, da
se moti. Pričakujemo, da se bo opravičil, potem pa nas preseneti vihar, v njem
skoraj prosimo za pomoč in se hkrati razočarani srečujemo s svojo nevero in
polomijo. No, pod največjim pritiskom napetih situacij celo rečemo, ti si Božji sin.
Potem pa spet po starem izsiljujemo in čakamo rezultatov. Ne, tako ne bo šlo.
Pred Bogom bomo morali priznati, da je on gospodar vsega. Da le on lahko
pomiri vihar. Mi smo ubogi učenci, ki ga lahko predvsem prosimo, naj nas vzgaja.
Naj nas oklesti pomembnost in sebičnosti. Naj nam pove, kaj naj storimo.
Mogoče je zadosti, če nam od tega evangeljskega odlomka ostane le eno: Da si
skušamo reči, Bog je Gospod, mi pa smo njegovi služabniki. Po: E. Mozetič
