1. ADVENTNA NEDELJA

                                                             DUHOVNA MISEL

     Kakšnih misli in občutkov ste danes stopili v to 1. adventno nedeljo?

Mogoče: Veselim se tednov pred božičem – z vso njihovo čarobnostjo, velikimi in malimi skrivnostmi ter vonjem po kuhanem vinu in piškotih! Morda pa tudi: Ojoj ..., pošlji voščilnice, pripravi darila, kdaj mi bo vse to uspelo? Nekateri morda pomislijo na svetleče oči svojih otrok ali vnukov, ko ti nestrpno odštevajo dneve in komaj čakajo, da se rodi Jezušček! Mogoče pa tudi: Nič nočem slišati. Moje življenje je postalo temačno. Sploh ne vem, kako bi letos praznoval božič.

     Da, vse to je lahko: čarobnost, stres, veselje, tesnoba, vprašanja. Tako raznolik zna biti advent in nekajkrat se napetost zariše tudi v bogoslužju: prepevamo »Čuj iz višav veseli glas« – medtem ko v evangeliju slišimo tudi: »Bodite torej budni, ker ne veste, kdaj se vrne hišni gospodar« (Mt 24,42). Slednje čisto nič ne zveni kot ‚mili advent‘.

     Kaj pa je pravzaprav advent?

     Alfred Delp, jezuit, ki so ga leta 1945 usmrtili nacisti, pravi: »Advent je čas pretresenosti.« V bogoslužju v teh tednih nastopi vijolična, barva spokornosti. Nakazuje, da smo iz adventa morda napravili nekaj, kar sploh nima kaj opraviti z njim. Advent še ni božič – tudi ni ljubek in prijeten. Advent nas želi učiti čuječnosti, da bi na novo usmerili pogled ter se pripravili na Gospodov prihod. Advent – to niso svetlo sijoča drevesca, temveč sij male sveče sredi teme. Advent je čas, v katerem lahko raste hrepenenje, hrepenenje po polnem življenju, po njem, ki prihaja, da prinese pravičnost in veselje!

                                                                                       Povzeto po: A. Schwarz, Divji božič

1. adventna nedelja