32. navadna - zahvalna nedelja

                                      JEZUSOVI BLAGRI
Ko bi blagre pisali ljudje, bi jih sestavili drugače. Sicer jih pa že sestavljajo:
Blagor bogatim, lepim, zdravim, mogočnim, tistim, ki počno, kar se jim zljubi
(ali pa nič); blagor tistim, ki malo delajo, pa imajo mastne dohodke; blagor
brezobzirnim in predrznim, ki si vse upajo; blagor tistim, ki so si tako
zamorili vest, da jih ni strah ne sram početi kakršnokoli hudobijo in
umazanijo. Da bi takšni blagri nekaterih prinesli strahoten neblagor večini, si
ni težko predstavljati. Včasih to že okušamo. Jezus postavlja s svojimi blagri
protiutež človeški samopašnosti. Usmerja nas od nas samih k drugih; od
telesnih dobrin k duhovnim; od vrednost, ki se nam ponujajo tu, k vrednotam,
ki nas čakajo v nebeškem kraljestvu. Ne zapoveduje jih, tudi mej jim ne
postavlja. Kdor more razumeti, naj razume, kolikor more; kdor more doseči,
naj doseže, kolikor more. Jezusovi blagri torej niso nekaj, kar bo nekoč
prišlo samo od sebe in čez noč. Naloga so, ki jo je potrebno že tu na zemlji
uresničevati. Nebeškega kraljestva ne smemo pričakovati šele v nebesih.
Že tu moramo odpravljati revš?ino, preprečevati nasilje in krivice, uvajati mir
in širiti usmiljenje. Za čistost srca se moramo že tu vsaj toliko truditi, kot se
trudimo za čistočo telesa in stanovanja. Ta »že tu« pa bo dosegel svojo
končno dovršitev šele v nebesih. Šele tam bomo zares blaženi, šele tam
bodo zavezana usta vsem lažnivcem in obrekljivcem. Naše srce bo tako
dolgo nemirno, dokler se ne bo šele tam umirilo v Bogu. Blagor ubogim se
bo uresničil šele takrat, ko bo Bog naše edino pa tudi popolno bogastvo.
Vsa lepa pričakovanja blažene večnosti so prazna, če ne bomo postavljali
temeljev te blažene večnosti že v tem življenju. Toda vsa prizadevanja za
boljši tukajšnji jutri bodo jalova, če ne bodo imela svoje utemeljitve in svoje
dopolnitve v onstranstvu.