Lega nekaterih cerkva v Sloveniji nam z uporabo sodobnih geodetskih tehnik pokaže pravilno geometrijo, ki jo nikakor ne moremo pripisati naključju. Raziskana so tri območja ter povezave med njimi na razdaljah do 68 km. Znana antična merska orodja merkhet, dioptra in groma za odmerjanje agrarnih in urbanih teritorij, tega niso zmogla. Dokazana je uporaba metra, čeprav je bil sprejet šele leta 1795.
Besedilo. zemljevidi in fotografije: Andrej Skvarča
V Sloveniji je veliko cerkva. Nekatera mesta, kjer stojijo, so izbrana po nekem čudnem ključu, saj velikokrat stojijo osamljene in daleč na poljih, na gozdnatih pobočjih... Dr. Ivan Sedej je v svoji knjigi Sto najlepših cerkva na Slovenskem leta 1996 postavil malce prenapeto tezo: "Nikjer v Evropi ni toliko cerkva postavljenih daleč zunaj naselij, kot prav na Slovenskem", upoštevaje tudi mnenja drugih strokovnjakov.
Toda v tem članku me ne zanima pomen posameznih lokacij cerkva, ki imajo številne paraznanstvene razlage, temveč nekaj, kar je v naravi očem popolnoma skrito in bi brez sodobnih tehničnih dosežkov in nekaj raziskovalnega duha ostalo neznano, razen če se o tem ne prenaša skrito pisno ali ustno izročilo. Ob tem je ta skrivnost čisto konkretna in fizično prisotna, lahko jo znanstveno opišemo in definiramo.
Gre za sistem pravilnih geometrijskih likov in vzorcev v slovenski pokrajini, ki ga tvorijo lokacije, kjer stojijo nekatere cerkve, kar lahko ugotovimo izključno le na zemljevidu. Ta makrogeometrija je dokaz, da so bile za lokacije cerkva ali poganskih svetišč, ki so stali tam pred njimi, opravljene geodetske izmere. Velikost oziroma velike razdalje, na katerih se raztezajo ter natančnost teh likov in vzorcev dokazuje, da je bila tehnologija geodetskih izmer pred več tisoč leti natančna tudi na zelo velikih razdaljah.
Veliko je teorij o pomenu lokacij starodavnih objektov, vendar je resnih, znanstvenih raziskav tudi v svetovnem merilu zelo malo. Zanimivo je, da skoraj noben avtor ne odpira vprašanja tehnike geodetskih izmer. Avtorji kar pozabljajo, da je samo s palico, vrvjo in kamnom preko hribov in dolin nemogoče tako natančno izmeriti lokacije. Tudi z naprednejšimi pripomočki, ki so jih poznali stari narodi, kot je merkhet pri Egipčanih, dioptra pri Grkih in groma pri Rimljanih (ŽIT 5-6/2004, str. 52-56)., bi zelo težko dokazali izvedljivost tako natančnih meritev, čeprav je geodetsko znanje v starem Rimu, posebej pa v Grčiji, daleč prekašalo srednji vek vse do prihoda renesanse. S prej naštetimi instrumenti so merili s prostim očesom brez optike, kakršna je npr. v današnjem teodolitu, ki ga poznamo komaj sto let. Kljub temu so stari Grki opravili temeljna znanstvena dela na področju prikazovanja Zemlje, med drugim so določili velikost Zemlje in izvajali geodetske izmere na osnovi astronomskih opazovanj. Ali so bili ti njihovi postopki in instrumenti dovolj natančni tudi za vzorce v Sloveniji? Ali so pri nas merili Grki ali nekdo drug s še popolnejšim znanjem in instrumentarijem, da so lahko odmerili tako točne in hkrati izredno velike razdalje v hriboviti pokrajini na več-stometrskih višinskih razikah?
DOKAZ O UPORABI METRA
Pri odkrivanju makrogeometrije sem naletel še na eno izredno pomembno odkritje, to so dolžine v metričnih enotah, ali v km ali 100 kratnikih metra. To je lepo razvidno na zemljevidu, ki prikazuje Mengeš, Komendo in Rova, kjer najdemo devet razdalj, dolgih 5.400 m. To nikakor ne more biti naključje. Te razdalje se ponavljajo na skupnem območju in so očitno povezane. Podoben primer najdemo na zemljevidu s trikotnikom 68-68-40, kjer se dvakrat ponovi razdalja 68.000 m. Te ponavljajoče enake razdalje lahko definiramo kot eksaktne razdalje v nekem idealnem načrtu oziroma kot nazivne mere.
Kronski dokaz za uporabo metra! Kar devet razdalj je dolgih 5400 m. Številka 54 asociira na polovico notranjega kota peterokotnika, 108˚. Na mengeškem območju so kar štirje. Če obstaja zveza med dolžino 5400 m in kotom 54˚, so takrat poznali in uporabljali tudi današnje kotne stopinje
Številke z razdaljami so na mojih zemljevidih zaokrožene na sto metrov z namenom, da se predstavijo točne razdalje, tako kot so bile predvidene nekoč na starodavnih načrtih. Seveda je več možnosti za takrat uporabljene enote, poleg metra so lahko na karte zapisovali na primer 100-kratnike metra. Jaz hočem z zapisom v metrih ter z zaokroženimi vrednostmi posebej poudariti, da so to nazivne mere. Seveda se v naravi zmeraj pojavijo odstopki navzdol ali navzgor od nazivne mere, tak primer so razdalje 5.400 m, kjer je nekaj razdalj zelo točnih, nekaj razdalj pa ima odstopke okrog 70 do 100 m, vendar odstopki variirajo navzdol in navzgor.
Tudi na ostalih mojih zemljevidih so nekatere razdalje zapisane v metrih: 40.000, 12.800, 4.700, 3.000, 2.000 m... Te razdalje se ne ponavljajo, vendar imajo v naravi odstopke manjše od 30 m. Stopnja generalizacije oz. zaokroževanja je pri odstopanju, manjšem od 30 m, dovolj majhna, da se nedvoumno definirajo najdene razdalje kot eksaktne, nazivne razdalje.
Kot dokaz o uporabi metra sem torej uporabil le tiste razdalje, ki izpolnjujejo kriterij ponavljanja ali kriterij velike točnosti.
ODKRITJA MAKROGEOMETRIJE V SVETU
Znani so vzorci postavitve starodavnih objektov drugje po svetu. Najznamenitejše so egipčanske piramide, o njihovih lokacijah je že veliko napisanega, med drugim je belgijski inženir Robert Bauval našel skladnost lege piramid z ozvezdjem Orion. Izredno znamenit je Stonehenge v južni Angliji. Tukaj poleg skrbno določene mikrolokacije megalitov najdemo tudi makro vzorec: v ravni črti ležijo Stonehenge, starodavno mesto Sarum, utrdba iz železne dobe Clearnbury Ring in utrdba Frankenbury Camp. Naslednja znamenitost: Nazca v Peruju. Tu so v kamnita tla vrisani opica, kit, kolibri, človek, veliki od 30 do 200 metrov ter popolnoma ravne večkilometrske črte, kar je vidno le iz zraka... Omenimo še pentagram v pokrajini Languedoc v jugozahodni Franciji. Manj znan je fenomen v švicarskem kantonu Schwyz (izg. švic), ki ga opisuje v internetni reviji SRP št. 2/06 dr. Branko J. Hribovšek. Tu zopet najdemo skladnost razporeda cerkvic z ozvezdjem Orion, poseben položaj Mariji posvečenih cerkva, fenomen so tudi gorski vrhovi okrog kotline, ki stojijo na levi in desni strani kotline pravilno simetrično. (vir: revijasrp.si)
Posebej moram omeniti svetišča antične Grčije, ki po nekaterih virih vsa po vrsti tvorijo pravilno geometrijo. Po tri svetišča tvorijo trikotnik, nekatere razdalje med svetišči pa so v razmerju zlatega reza, skupaj je bilo odkritih 300 trikotnikov in 148 razmerij zlatega reza. Značilna razdalja je 66 kilometrov zračne linije. Posamezni templji so oddaljeni več sto kilometrov in ležijo tudi na otokih, med njimi je lahko več kot 300 km morja (na primer trikotnik Knosos - Delos - Argos), gorske verige ter neprehodna območja. Svetišče Delfi je središče te antične geodetsko-geometrične mreže. (vir: sl.wikipedia.org)
ODKRITJA MAKROGEOMETRIJE V SLOVENIJI
V tej raziskavi obravnavam tri območja v Sloveniji: prvo z Mengšem v sredini sega od Črnuč do Kamniških planin in od Šmarne gore do Lukovice, drugo je Šebreljska planota z okolico blizu Idrije (vir: Slovenski Ajdi), tretje je okolica Stične na Dolenjskem. Prvo območje je okolica mojega domačega kraja, ki ima veliko osamljenih cerkva, vzorci v drugih dveh pa so bili že objavljeni. Raziskana je pravilna geometrija v prvem, Mengeškem območju ter povezave med območji, ki kažejo na celovit sistem. Novoodkrita je tudi uporaba metra, čeprav je bil le-ta uradno sprejet šele leta 1795.
Prvo območje je bilo že večkrat predmet etnoloških, arheoloških, prostorskih ipd. raziskovanj. V reviji Studia Mythologica Slavica, ki jo izdaja Inštitut za slovensko narodopisje Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, je nekaj člankov o tem. V članku iz revije št. 5, leto 2002, z naslovom Slovenska poganska sveta pokrajina - Primer Bistriške ravni, avtorja sta Benjamin Štular in Ivan M. Hrovatin in navajata, da nekatera kultna mesta tvorijo trikotnike s kotom 23˚. Avtorja dopuščata možnost, da se tudi druge lokacije cerkva povezujejo. Nekatera kultna mesta se pokrivajo s tistimi v moji raziskavi (vir: SAZU) (dopolnilo članka v SMS).
V isti reviji št. 8, 2005 (Jana Puhar, Andrej Pleterski), je omenjena prostorska razporeditev cerkva v Krkavčah v Slovenski Istri (vir: Slovenski Ajdi)
Odkrit je tudi peterokotnik, ki ga tvorijo cerkve na severnih obronkih Kozjanskega, v okolici Slivnice, s stranicami dolgimi 3 km. (vir: pozitivke.net)
Za preizkus povezav iz teh območij na širšo okolico ter zaradi določenih posebnosti nekaterih cerkva sv. Lenarta, sem vključil še eno cerkev izven teh območij, to je sv. Lenart pod Lepenatko blizu Lenarta pri Gornjem Gradu. Ena od posebnosti pri nekaterih cerkvah sv. Lenarta so železne verige, obešene po zunanji strani cerkve. Cerkev pod Lepenatko sem izbral poleg verige še zaradi velike oddaljenosti od naselij in zadel sem "terno", saj Sv. Lenart tvori generalne povezave na vsa tri območja. Za verigo na zidovih te cerkve daje razlago planinski pisatelj Fran Kocbek: "Veriga utegne biti simbol nekakšnega kroga, v katerem je vsakdo, ki stopi vanj, varen. To naj bi bilo pravzaprav pogansko verovanje, ki ga je prevzelo krščanstvo."
Trikotnik 68 68 40 - povezave med središči pentagramov v vseh treh območjih, ki kažejo na celovit sistem. Cerkvi sv. Lenarta pod Lepenatko in sv. Lenarta v Bukovem imata poleg istega svetnika tudi geometrijsko povezavo. Štirje pentagrami: dva mengeška, šebreljski in stiški so orientirani na stranice trikotnika s stranicami 68, 68, in 40 km
V območju okoli Mengša sem našel in v zemljevid vrisal štiri pentagrame, ki so v svojih središčih medsebojno povezani z geometrijskimi odnosi
Pentagram v okolici Stične je na nek način označen v cerkvi Sv. Lamberta v Pristavi nad Stično. Ta cerkev ima na stropu nad oltarjem peterokrako zvezdo, kljub neprimernosti tega simbola za krščanski sakralni objekt
Sv. Lambert, Pristava nad Stično - peterokraka zvezda na stropu prezbiterija
Pentagram na Šebreljski planoti je občudovanja vreden geodetski dosežek tudi zaradi zelo hribovite in težko prehodne pokrajine v idrijsko-cerkljanskem hribovju
METODA
Raziskovalna metoda za zbiranje podatkov, analizo in prikaz rezultatov je enostavna in zanesljiva. Najprej sem izvedel geokodiranje cerkva, to je določitev prostorskih koordinat. To ni težko, saj so za cerkve že izvedene strokovne in natančne geodetske meritve. Ravno to dejstvo je skupaj z dejstvom, da so cerkve pogosto postavljene na mestih starodavnih svetišč, omogočalo ohranitev pravilne geometrije skozi zgodovino in njeno odkritje. Pokristjanjevanje v prvem tisočletju našega štetja je torej z rušenjem starih svetišč in graditvijo cerkva na njihova mesta neposredno pripomoglo k tej ohranitvi kljub načrtnemu zatiranju starih ver, običajev in znanj. Koordinate cerkva iz Gauss - Krügerjeve koordinatne mreže kot vhodne podatke sem pridobil na dva načina: na Geodetski upravi Slovenije, kjer so prosto dostopne in iz elektronskega Atlasa Slovenije. Izvedel sem primerjavo natančnosti, ki se malenkost razlikuje, najboljša je seveda na GU, odstopanja pri postopku geokodiranja v Atlasu pa so sprejemljiva.
V realnem prostoru poleg y in x koordinate nastopa tudi višina objektov ter ukrivljenost površja Zemlje, ki ima obliko krogle oziroma bolj natančno geoida. Višinske razlike cerkva ne vplivajo na najdeno geometrijo, ker je le-ta definirana v ravnini, je torej ravninska oz. dvo-dimenzionalna. Ukrivljenost površja Zemlje je na razdalji 68 km po višini 362 m, po horizontali pa je razlika v projekciji le 96 cm. Torej upoštevanje realnega prostora tukaj še ni potrebno in problematiko lahko obravnavam kot ravninsko, kar zopet poenostavi metodo raziskave.
Analizo oziroma iskanje in opažanje pravilnosti sem izvedel v dvodimenzionalnem računalniškem CAD programu. Vse koordinate sem vnesel v metrih in tako tudi izmere dobil v metrih. Iskanje pravilnosti oziroma geometrijska analiza v tako dobljenem oblaku točk je še najbolj dolgotrajno delo. Izvedel sem jo z merjenjem razdalj in kotov. Iskal sem predvsem kote, ki so značilni za starodavno znanje, to je kot nagnjenosti zemeljske osi 23,5˚, značilni koti peterokotnika 108˚, 54˚ in 36˚. Vzorce lahko razvrstimo na vzporedne in pravokotne povezave, povezave pod kotom nagnjenosti zemeljske osi, pravilne peterokotnike oziroma pentagrame, povezave med območji ter odslikavo položaja zvezd iz ozvezdja Veliki voz.
Približki kota nagnjenosti zemeljske osi 23,5 stopinj
Vzporedne povezave - na tej karti vidimo tri pare vzporednih povezav. Natančnost je osupljiva, saj vzporednost odstopa manj kot 30m
Ozvezdje Veliki voz ali "plug", ki je del Velikega medveda. Opazno je odstopanje od današnjega položaja zvezd. Ena od možnih razlag je, da cerkve kažejo položaj zvezd v preteklosti. Vendar odkar stojijo cerkve, je sprememba položaja zanemarjivo majhna. Potreben čas za tako obsežne spremembe je več deset tisoč let.
Trditev v uvodu, da najdene geometrije nikakor ne moremo pripisati naključju, sem preizkusil in uspešno dokazal z naslednjo metodo: na naključno nametanih točkah, ki sem jih po številu, razdaljah in gostoti postavil analogno lokacijam cerkva v obravnavanih območjih, sem izvedel geometrijsko analizo. Našel sem le povezave po premicah in krožnicah, ostalih pravilnosti nisem zasledil. Čeprav je v literaturi, predvsem paraznanstveni, zaslediti pogosta opažanja linijskih in krožnih postavitev starodavnih objektov na večjih razdaljah, kot na primer "energijske linije" in "cerkve v krogih", ta preprost preizkus pokaže, da so ravno te naključne in zaradi tega se tudi povsod in pogosto pojavljajo. Izjema bi lahko bile postavitve na manjših razdaljah, npr. v urbanih okoljih. Glede na te ugotovitve sem iz najdene pravilne geometrije popolnoma izločil linije in kroge in iskal le opisano geometrijo.
Opazil sem, da vnešene koordinate dejanskih lokacij cerkva odstopajo od najdene idealne geometrije. Velikost teh odtopanj je različna, giblje se od 5 m do 70 m, izjemoma okrog 100 m. Povprečno odstopanje se giblje okrog 24 m. Glede na medsebojno razdaljo npr. 5.400 m predstavlja 70 m komaj 1,3 % odstopanje. Poudariti pa je potrebno dejstvo, da so odstopki podobni tako na razdaljah nekaj km kakor na razdaljah od 30 do 68 km. To pomeni, da starodavna merska metoda ni dopuščala kumulativne napake zaradi seštevanja posameznih napak pri nekem zaporednem odmerjanju na večjih razdaljah, ampak so imele meritve v vsakem trenutku neko zanesljivo referenčno izhodišče. Nekaj večjih odstopkov bi lahko razložili s premaknjeno lokacijo današnjih cerkva glede na prejšnja svetišča, primer je Sv. Uršula v Jagrščah pri Idriji, kjer so pod vasjo ostanki stare, nad vasjo pa je nova cerkev. Tu je odstopanje dejansko nekaj čez 100 m.
Kljub odstopkom je najdena geometrija nedvoumno definirana, ker so odstopanja še zmeraj premajhna in ne more biti dvoma glede idealnega načrta, po katerem so nekoč postavljali svetišča. Z omembo načrta pa se odpira zahtevno področje kartografije. Kartografsko znanje in tehnika izdelave ustreznih zemljevidov je bilo nujno za izvedbo takih geodetskih izmer.
Na mnogoterih točkah najdene geometrije manjkajo cerkve. Zgodovinsko potrjeno je, da so v procesu pokristjanjevanja načrtno rušili vsa stara svetišča, cerkve pa so postavljali na istih mestih le na izbranih točkah. Na praznih mestih brez cerkva, ki jim glede na najdeno geometrijo lahko določimo natančne koordinate, so potencialna arheološka najdišča porušenih svetišč.
ZAKLJUČEK
Pričujoča raziskava še nima argumentacije v dejanskem astronomskem, zemljemerskem in kartografskem znanju starih civilizacij. Ker sem po stroki naravoslovec, strojnik, v prvi vrsti izpostavljam tehničen vidik tako izvedbe kot tudi namena moje najdbe.
Vendar imajo ti vzorci velik pomen poleg geodezije tudi za zgodovino in geografijo. Primerjali bi jih lahko z odkritjem neke stare infrastukture ali z religioznim svetiščem ogromnih dimenzij. Iskanje osnovnih podatkov o vzorcih kot so starost, namen, izvor, ideja in izvedba, merska metoda, spremljajoča kartografija ipd., je lahko izhodišče za nadaljne raziskave in seveda velik izziv za stroko. Rezultati raziskav so lahko velika kulturno-zgodovinska nacionalna pridobitev. Naj na koncu citiram še ing. Jožeta Muniha, ki v knjigi "Geomantija v trikotniku" ugotavlja: Bolj ko sledim mestom postavitve starih cerkva, ki so zasedle svetišča starejših kultur in civilizacij, bolj sem prepričan o namenski in načrtni postavitvi na določeno lokacijo v naravnem prostoru.
Skozi tisočletja je Slovenska zgodovina tesno povezana s sosednjimi deželami. Skoraj gotovo obstaja povezanost tudi v gradnji svetišč, saj ne morejo biti geometrijske zakonitosti enakih razdalj, pentagramov, vzporednic in podobno, posebnost samo današnjega osrednjega slovenskega prostora. Mogoče je kdo zasledil informacijo o čem podobnem v Avstriji, Madžarski, Hrvaški ali Furlaniji? Mogoče celo širše, v Evropi, na svetu? S sistematičnim zbiranjem informacij lahko pridemo do presenetljivih odkritij, seveda znanstveno neoporečnih in mogoče bomo kmalu brali izredno zanimiv članek, kako so izvajali geodetske meritve pred tisočletji, o sistemu, ki so ga tvorila svetišča... Ker raziskavo nadaljujem, vabim bralce, da komentirajo - predvsem strokovno - ali prispevajo koristne informacije na: andrej.skvarca@gmail.com
Literatura:
Gorjup Zvonimir, Topografija s temelji kartografije, CSND, Ljubljana, 1983
Munih Jože, Geomantija v trikotniku, samozaložba, Volče, 1998
Mohorič Ivan, V zvezdi piše vse, Založba Bogataj, Idrija, 1994.
Mohorič Ivan, Tihi šepet davnine, samozaložba, Idrija, 1999.
Babič Matjaž, Po poteh skrivnosti, Vale-Novak, Ljubljana, 2001
©Copyrights Andrej Skvarča, 2006 - 2008. Vse pravice pridržane!