Uvodna beseda   Glasba spremlja človeka vse od njegovega rojstva pa do smrti in je pomemben del šeg in navad življenjskega ciklusa. Vpleta se v družbeno in še bolj v družabno življenje ter v svatovskih obredjih doživlja svoj vrhunec. Godci so bili posebno priljubljeni med mladimi in neomoženimi dekleti, od mladoporočencev pa deležni posebnih svatovskih daril. Bolj umirjena in ubrana je glasba ob zatonu človekovega življenja, spremljana ob zvokih vaških zvonov. Ljudska glasbila se razlikujejo od drugih inštrumentov po različnih kriterijih, med katerimi zbuja pozornost predvsem njihova zgodovinska in družbeno-kulturna funkcija. Tako lahko postane ljudsko glasbilo vsak inštrument, s katerim so ljudski godci igrali tradicionalno glasbo ob priložnostih, ki sodijo v kontekst ljudskih običajev; ravno tako predmeti, ki jim ljudska raba določi funkcijo glasbenega inštrumenta (kuhalnice, pokrivače, steklenice, listje, lubje itd.). Glasbila kot taka niso stvaritev posameznih ljudstev ali narodnosti, ampak jim te skupine dajo samo poseben pečat. Istrski polotok je bil od nekdaj mejno ozemlje. Različni vplivi izven Istre in spremembe v Istri sami so prispevali k sobivanju različnih glasbenih tradicij. Največkrat to izročilo ni posebnost ene narodnosti, ampak del skupne dediščine, posebno glede instrumentalne glasbe. Preostali del območja, ki ga prikazuje razstava, Čičarija, Brkini, Bistriško, je bil dolgo časa del Kranjske, tako da v tem primeru pravzaprav ne moremo govoriti o vplivih s Kranjskega, temveč o osnovnem izročilu.   Godčevski sestavi so se vedno spreminjali in prilagajali novim kulturnim razmeram. Prve zapisane omembe imamo iz začetka 19. stoletja. Poleg naštetih »pravih« godčevskih skupin, ki so igrali za ples ob večjih svečanostih, imamo še sestave, ki so zaigrali le na vasi, za ožji krog plesalcev. Običajno so bile orglice osrednje glasbilo, ki so se jim pridružili še glavnik, lončeni bas ali kakšno drugo priložnostno zvočilo. Godci so si z glasbeno nadarjenostjo izborili posebno mesto v družbi. Poleg muzikalnosti in tehnične spretnosti so ljudje od godcev pričakovali še smisel za humor, zgovornost, igralski talent, posebej na ohcetih. Razen izjem so bili godci samouki. V slovenski Istri se je oživitev ljudske glasbe zgodila več kot desetletje prej kot drugod na Slovenskem. Ledino je zaorala skupina Istranova, ki je s svojim nastankom leta 1980 pognala v tek celotno gibanje v odkrivanju glasbenih korenin prebivalcev tako slovenske kot hrvaške Istre. Večina skupin skuša na čimbolj izviren način ohraniti, rekonstruirati in izvajati tako vokalno kot instrumentalno glasbeno zapuščino in ostaja zvesta repertoarju in glasbilom svojega območja. Na brkinsko-bistriškem območju je gonilna sila raziskovanja in ohranjanja ljudskega glasbenega izročila Bistričan Romeo Volk, ki je s svojim delom pričel v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja.       12